Najbolj priročna tema, ki jih navdihuje za »petje žalostink«, je komunalna infrastruktura – predvsem novozgrajeni vodovod. Vsi se zgražajo nad visokimi omrežninami, ki da jih morajo plačevati občani za novozgrajena omrežja. Ravno največji pri tem zamolčijo, da so s svojimi izsiljevanji potisnili v podrejeni položaj občane obrobnih občin. Najprej se je to zgodilo v sistemu B, ko sta najrazvitejši občini vsilili svoj model obračunavanja storitev in dosegli, da se k njima steče več denarja, kot bi se dejansko lahko. Zdaj se Pandorina skrinjica odpira na desnem bregu, kjer se je po razkritju podatkov pokazalo, da ruralne občine pokrivajo velik del stroškov oskrbe s pitno vodo v treh »posvečenih« občinah. Ena od teh je šla celo tako daleč, da ji vodni posel vodi zasebno podjetje.
Ko župani objokujejo položaj svojih občanov, udarijo s še eno demagoško floskulo, ki pa ni zgolj to. Jadikujejo nad cenami vode za gospodarstvo. Pri tem ne razumejo ali nočejo razumeti, da je bila gradnja vodovodnega sistema sofinancirana zgolj in le zato, da se zagotovi zdrava pitna voda občanom in ne voda kapitalu. Z izsiljevanji za nižjo ceno vode za gospodarstvo morajo razliko plačati občani. Tega v svojem pomilovanju in sklicevanju na »moje občane« župani ne povedo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
To demagoško pomilovanje ima svoj namen. Na eni strani skušajo doseči usmiljenje pri državi, da jim nameni denar za nove naložbe v manjkajočo komunalno infrastrukturo. Na drugi pa skušajo s tem zabrisati sledi za porabljenim denarjem, ki so ga zbrali z omrežninami. S tem denarjem župani prosto razpolagajo in ga prerazporejajo, namesto da bi ga uporabili za tisto, za kar se zbira. Namenjeno pa je gradnji manjkajoče in vzdrževanju obstoječe komunalne infrastrukture. Pa tega ne počno, zato ni čudno, da ob velikih nalivih zaradi skupne meteorne in fekalne kanalizacije voda raznaša »presežek fekalij« po vrtovih.
Boleča točka ostaja dovoljeno subvencioniranje dajatev za vodo. V proračune se steče le polovica manj sredstev, kot bi se morala, če bi bilo povprečno pomursko gospodinjstvo sposobno plačevati polno ceno. Vsebinske razprave, zakaj niso sposobna plačevati in kaj je treba storiti, da bi bila, žal še ni bilo.
Priča smo všečnim idejam o novi lokalni organiziranosti in povezovanju. Nosilci tovrstnih idej se ob tem ne zavedajo, da jim ljudje več ne zaupajo, saj uresničevanje njihovih idej razumejo kot nov vzvod, prek katerega bodo prihajali do denarja za »svoje občane«.