Homeland oziroma v prevodu Domovina je ameriška vohunska nadaljevanka, ki prikazuje življenje vohunov, njihov vpliv in delo na različnih območjih po svetu, med drugim na območju Afganistana in Pakistana. Pomemben del nadaljevanke se dogaja tudi v Kabulu. V nadaljevanki prikazano dogajanje je srhljivo podobno temu, ki ga v resničnem življenju doživljamo danes. Ustvarjalci serije so predvideli natančno takšen razplet, kot se je zdaj zgodil. Da če se Američani umaknejo, bodo talibani prevzeli oblast. In ljudje so se tega strahovito bali. Prikazana so grozljiva početja talibanov, ki ob napačni potezi ne poznajo družine in obesijo lastnega sina. Prikazano je, kaj v praksi pomeni njihov rek, da je ženska dobra le doma ali pod zemljo. Da se deklice ne smejo šolati ali – če imajo srečo – le do dvanajstega leta. Da ženska ne sme zapustiti hiše sama. Posiljevanja in trpinčenja pa so na dnevnem redu.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Ne moremo se vesti, kot da se nas dogajanje v sicer geografsko nekoliko oddaljenem Afganistanu ne tiče. Posnetki ljudi, ki so do zadnjega kotička napolnili letalo ameriških sil, so pretresljivi. Da so obupani, kaže tudi prizor dveh Afganistancev, ki sta se letala oprijela z zunanje strani in ob vzletu padla na pristajalno stezo. Ti ljudje bežijo in nimajo kam. Migrantski val smo že doživeli in verjetno ni bil zadnji. Ljudje so izgubili domovino.
Mi smo po drugi strani ta teden praznovali največji prekmurski praznik. Dan, ko so nas pred 102 letoma, izpod rok Madžarov, ponovno priključili slovenskemu narodu. Dan, ko smo tudi uradno postali ponosni Slovenci. Dan, ki nam je utrdil prekmurski jezik, ki nam je omogočil, da danes govorimo slovensko.
Tisti, ki se ne spomnimo vojne za samostojno Slovenijo, nikoli v življenju nismo slišali pokanja pušk, min, streljanja, občutili negotovosti ob preletu vojaških letal – razen če smo se udeležili kakšnega vojaškega mitinga. Nikoli nismo občutili tega, kar zdaj občutijo Afganistanci, nikoli nismo hoteli pobegniti iz domovine zaradi strahu, da nas bodo tu pobili. Če smo šli, smo šli s trebuhom za kruhom, ne zato, ker bi bilo živeti tu nevarno.
Imamo pitno vodo, rodovitno zemljo, podnebje, ki omogoča vzrejo pridelkov. Imamo dragulj, ki ga je treba le brusiti. Seveda življenje ne pri nas ne nikjer drugje ni in ne bo popolno in pošteno do vseh, a vendarle se moramo zavedati prednosti, ki jo imamo, da živimo na mirnem območju. In si predvsem prizadevati za to, da to območje takšno tudi ostane. In ne pustiti, da oblasti zaradi nepredelanih travm netijo sovraštvo med ljudmi.