Pri financiranju operacije, če uporabimo evropski jezik, je EU jasna. Denar se je moral uporabiti namensko, in to izključno za oskrbo prebivalstva s pitno vodo. Jasno so definirani pogoji upravljanja in enakopravna obravnava vseh občanov znotraj posameznega vodovodnega sistema. To pomeni tudi enotno ceno vode. Tu bi se zgodba morala končati in bi bile zadeve urejene. Toda tisti, ki so zavezani k spoštovanju pravil – izvršna občinska oblast, konkretno župani –, zavestno izigravajo načela pravne države. Ne vsi, da ne bo pomote.
Pri sistemu A smo priča vzvišenemu in samopašnemu vedenju enega, konkretno polanskega župana. Ta je izpolnil prvi pogoj pred podpisom pogodbe o sofinanciranju projekta in pristopil k ustanovitvi skupnega podjetja za upravljanje. Zdaj pa skuša doseči prek »svojih dobrih zvez« na ministrstvu, da bo igral po svoje in se ne bo vključil v sistem. Pred kratkim smo dobili sodbo, kjer sodišče nalaga, da Javno podjetje Prlekija nakaže Občini Ljutomer zadržana sredstva iz omrežnine. Okrog tega je bilo veliko medijskega pompa, ki ga je zagnala ljutomerska županja, v ozadju pa sta ji ploskala radgonski in radenski župan. Pri tem pa so prezrli drugi del oziroma obrazložitev sodbe, v kateri sodišče jasno pove, da ne gre za denar, s katerim je v proračunu mogoče prosto razpolagati, ampak gre za namenski denar. Če parafraziramo, je Ljutomer dobil »zagonski denar« za prepotrebno kanalizacijo in ne potrebuje več državne pomoči. S tem sta ljutomerska županja in radgonski župan dobila jasen odgovor, zakaj EU zahteva »vračilo« denarja z obračunavanjem amortizacije za vodovodno infrastrukturo. Na ta način zagotavlja občinam zanesljiv finančni vir za vzdrževanje in nove naložbe v še nezgrajeno komunalno infrastrukturo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Vračanje denarja zaradi nespoštovanja pravil igre dejansko ne bi bil tako velik problem, saj bi se lahko vzel iz obračunane amortizacije. Problem pa je, ker ga bo treba vrniti v enkratnem znesku in z zamudnimi obrestmi.
Če se je sistem B nekako izvil iz teh manipulacij, se zdaj srečuje s problemi pri pripravi dokumentacije za drugo fazo, ki bo šele zagotovila oskrbo s pitno vodo vsem prebivalcem Goričkega. Na srečo je v tej zgodbi le nekaj parcialnih igric, ki so premostljive.
Čeprav človek ne more razumeti, da neki župan ali županja ne dovoli gradnje transportnega voda na »ozemlju« njegove občine ali – še huje – uporabe določenih vodnih objektov, kot so vodohrani. Prvič te pravice nima, ker ne gre za njegovo/njeno zasebno lastnino, poleg tega gre za diskriminatoren odnos do dela državljanov te države. Tu pa smo že pri drugi zgodbi, podobni tisti z begunci. To pa postaja že nevarno.