Kmetje so s traktorji zaprli vse poti v Ljubljano. Umaknili jih niso niti materi, ki je moledovala, da bi jo spustili naprej, ker mora nujno do otroka v bolnišnici. Niso ji verjeli. Skrušeno je obsedela v avtomobilu, njeno trpljenje ob misli na hudo bolnega otroka pa je preseglo vsako bolečino telesa. Čeprav je doživeto še iz časa kmečkega upora pred tremi desetletji, srce parajoča izkušnja vedno znova oživi, kadar kmetje z mehanizacijo zasedejo ulice in mesta. Je kdo moledoval tudi ob zdajšnjem kmečkem uporu? Dejstvo je namreč, da vsi odmevnejši družbeni protesti s svojo razsežnostjo namreč segajo veliko dlje, kot se morda zdi na prvi pogled.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Že slišim, da zdajšnji protest kmetov ni omembe vreden v primerjavi s stavko zdravnikov. Morda. Vendar ko pogledamo človeku v oči in vidimo odsev nekega družbenega dogajanja ali konflikta v njegovi osebni prizadetosti, je vseeno, kdo stoji za tem. Kajti vsem protagonistom je skupno to, da najprej vidijo svoje interese, pritisk na oblast pa gradijo na plečih ljudi, ki za razmere, ki so privedle do protesta, niso nič krivi in tudi nimajo vzvodov, da bi lahko na kar koli vplivali.
Stavka zdravnikov, ki zavračajo še nadurno delo, nedvomno kliče v nebo. Zaradi tega in razkritih nepopravljivih strokovnih napakah v zdravstvu bi moral biti politični vrh na nogah. Vendar se zdi, da se veliko bolj kot s tem ukvarja s samim seboj ter zapolnjevanjem ministrskih stolčkov. Politična angažiranost za rešitev konflikta z zdravniki in izboljšanje razmer v zdravstvu je zbledela. Velik poraz za politiko in strašen udarec za ljudi. Zakaj?
Edini izhod, ki se vse bolj izrisuje in ki ga nakazujejo tudi predlogi zdravstvenega ministrstva, je krčenje zdravstvenega sistema pri njegovih najšibkejših členih. Kaj to pomeni? Javni zdravstveni zavod, ki bo ostal brez zdravnikov, s katerimi bi lahko organiziral delo, bo prisiljen sam zapirati vrata ambulant, najprej ena, nato druga in morda še tretja. Majhnim v javni zdravstveni mreži, ki jih je največ na obrobju, na koncu ne bo preostalo drugega, kot da zaklenejo še vhodna vrata. Centralizacija in politizacija zdravstva, ki sta čedalje bolj prisotni tako pri lastništvu kot pri vodenju javnih zdravstvenih zavodov, dobivata krila. To pa je kot naročeno za nekatere snovalce zdravstvene politike, ki že nekaj časa reformo javnega zdravstva vidijo na tak način.