Tour de France kolesarjevo telo pošilja skozi pekel je bil naslov enega od člankov, ki govorijo o tem, kakšne neverjetne napore doživljajo kolesarji na najelitnejši kolesarski dirki. Navadni smrtniki, ki na kolo sedemo le občasno, si to le stežka predstavljamo. Že samo pogovor s poznavalcem razkrije, da so njihova dejanja skorajda nadčloveška, neverjetne bolečine, ki bi povprečneža položile v posteljo, pa tako ali tako postanejo del tekmovalčevega vsakdana. V 23 dneh, kolikor traja tekmovanje, dnevno porabijo kar 5000 kalorij, kar je dvakrat več, kot jih recimo porabi maratonec po 42 pretečenih kilometrih, še pišejo v omenjenem članku. Ob tem je najpomembneje, da ohranijo trezno glavo, ostanejo zbrani in z mislimi popolnoma usmerjeni na progo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Kar navdihuje, je njihova neomajna volja. Odločenost, da bodo dirko ne samo izpeljali in preživeli, ampak dosegli čim boljšo uvrstitev, celo vrh. Kaj človeka žene, da se tako žene, kaj je njegovo gorivo, da skorajda nehumano premika meje mogočega? Če verjamemo, da se vse začne in konča v glavi, lahko te športnike le še bolj občudujemo. Koliko samodiscipline, odrekanja, nadzorovanja svojih dejanj premorejo.
Po drugi strani pa imamo ljudi, ki mirnih živcev ne zmorejo ohraniti niti, ko čakajo v vrsti za zdravila, kruh ali kar koli drugega, in se kdo vrine. Namesto da bi človeka opozorili s prijaznimi besedami, se velikokrat vnameta žolčna debata in izmenjava žaljivk.
Strpnost je nekaj, na čemer bomo kot družba morali graditi. Če smo še pred poletjem upali, da bo poletno sonce odgnalo novi koronavirus, je zdaj jasno, da je trdovratnejši od rdečega vina na beli srajci. Če ne želimo ponovne ohromitve gospodarstva in nepredstavljivih posledic, ki bi jih to imelo, se moramo naučiti z njim živeti in biti solidarni. Tako kot je solidaren naš rumeni junak Roglič, ki si zaščitno masko sname šele tik pred dirko in si jo nadene takoj po njej. Vsi moramo namesto jamranja, prepiranja in merjenja udov stopiti skupaj in najti načine, kako bomo vsi preživeli.
Če kolesarji lahko dan za dnem premagujejo več kot sto kilometrov, pri čemer je kar enajst etap od enaindvajsetih gričevnatih ali celo goratih, bi lahko tudi drugi premogli toliko moči, da bi našli skupni jezik. V politiki, gospodarstvu ali vrsti za kruh.