V meni ta čudovita prekmurska ljudska, ki smo jo slišali že v različnih izvedbah in priredbah, vzbuja ambivalentne občutke. Občutke ponosa in pripadnosti vsemu, kar Prekmurje je in kar smo dosegli, hkrati pa mi z otožnim melosom prikliče molovsko občutje, kakršno v nas vzbuja zamolklo poznopoletno sonce.
Ni mi povsem jasno, kaj Prekmurci, Slovenci ali Porabci v resnici občutijo ob državnem prazniku, s katerim slavimo združitev. Nedvomno gre za prelomen zgodovinski trenutek, ko so se pred dobrim stoletjem veliki možje z obeh bregov Mure odločno zavzeli za Prekmurje ter dokazali in pokazali, najprej v Sloveniji, da prekmurski Slovenci obstajamo, potem pa še na diplomatskem parketu zagovarjali, kam sodimo in kje potegniti mejo. Ljudstvo, kar je ključno, je ob tem stopilo skupaj.
Praznovanje je čas vznesenosti, naštevanja uspehov in zmag ter pogleda v svetlo prihodnost. Je tudi čas obljub, da naša ljuba domovina ne bo pozabila na obrobje, ki se ne glede na isto geografsko dolžino oddaljuje od slovenske prestolnice. Zato ne morem mimo tega, da me ob pesmi Zrejlo je žito ne bi zagrabilo razočaranje, ker bi v tej naši pokrajini lahko naredili več in bolje ter manj usodnih napak.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Kljub nekaj izjemnim posameznikom in podjetjem žal ta pokrajina danes ni dovolj rodovitna in ljubeča, da bi mladi tu videli svojo prihodnost. Izobraženi se ne vračajo domov, mnoge, ki ostanejo, pa kot katapult vrže v Avstrijo. S tem se zmanjšuje brezposelnost in izboljšuje statistika, izgublja pa duša. Mladi izobraženci in intelektualci so pomembni za vsak prostor in za vsako obdobje, ker burijo duha in prinašajo nove, drzne ideje in vizije. So gibalo razvoja in če umanjkajo, napredka pač ni. Zato je žalostno, ko gledamo, kako odhajajo gledajoč v volan in na števec, namesto da bi doma razmišljali o velikih idejah, kot so si drznili naši predniki.
Ta ženska, ki v pesmi Zrejlo je žito zaman čaka na svojega ljubega, je lahko danes naša pokrajina, ki žalostno čaka nekoga, ki se verjetno ne bo vrnil. Prekmurje pa ostaja lepo, le pesem odmeva po vse bolj pusti pokrajini.