Že nekaj tednov je na cestah spet opaziti žabe, ob nekaterih cestah nizke zelene ograje, zvečer pa predvsem posameznike z vedri, ki ob mrežah ali ob cestah nekaj pobirajo. Gre za akcije reševanj oziroma prenašanj dvoživk čez ceste, preko katerih imajo žabe svojo naravno pot do mrestišč. Tako je recimo Blaguško jezero v občini Sveti Jurij ob Ščavnici eno najpomembnejših mrestišč dvoživk kot so rjave žabe, krastače in pupki v severovzhodni Sloveniji.
Na svoji selitveni poti žabice prečkajo cesto in zaradi svoje počasnosti ter neustreznosti varovanja njihovega prehoda jih veliko konča pod kolesi avtomobilov. Da bi te množične pomore dvoživk preprečili, so se organizirali prostovoljci, ki dvoživke prenašajo čez cesto in s tem mnogim pomagajo preživeti – konkretno pri Blagušu – že od leta 2013. Leta 2018 so prostovoljci prav tukaj prvič postavili tudi varovalne mreže, ki, ko zvečer in ponoči žabe na selitveni poti prispejo do mrež, žabe ustavi, prostovoljci jih tam poberejo in varno prenesejo čez cesto. Nato žabe same varno nadaljujejo pot proti vodi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Mreže prostovoljci vedno postavljajo tudi drugod po Pomurju, preden se začnejo dvoživke seliti. Nato jih poberejo in spet postavijo, ko je potrebno. Selitve se začnejo proti pomladi, v času toplejših noči in padavin ter se običajno končajo nekje sredi aprila. Premične ali stalne varovalne ograje so nameščene še v Kraščih, Kraljevcih, Podgradu, Lutvercih in deloma v Borecih. Gregor Domanjko pravi, da trenutno v akcijah prenašanja skupaj sodeluje vsaj 20 oseb: »Tako imenovanih črnih točk oziroma lokacij, na katerih avtomobili še vedno množično považajo dvoživke pa je še več – recimo ob Bukovniškem jezeru, v Gresovščaku, v Nasovi in v Veščici pri Ljutomeru.«
In zakaj se prostovoljcem zdi pomembneje iti zvečer ven z vedrom in parom rokavic kot pa recimo sesti na kavč pred televizor? To, da so različne vrste dvoživk zelo pomemben člen v prehranjevalni verigi, kvakajo že vse žabe, pravi Gregor Domanjko in odgovarja na vprašanje, od kod pomembnost dvoživk: »Ker se v naravi, pa tudi v okolici naših domov prehranjujejo z ličinkami različnih žuželk, tudi s komarjevimi, nad katerimi se tako radi pritožujemo, koliko jih je.« Poleg tega dvoživke jedo različne vrste polžev lazarjev in nasploh ohranjajo naravno ravnovesje, dodaja Domanjko, sicer zaposlen v Krajinskem parku Goričko in pravi še, da akcijo »Pozor, žabe na cesti!« v Kraščih organizira njihov javni zavod KP Goričko, na vseh ostalih lokacijah v Pomurju pa žabe rešujejo prostovoljci: »Deloma so to člani Herpetološkega društva, nekaj pa je takih, ki jim enostavno ni vseeno in ne morejo gledati množičnih povozov dvoživk na naših cestah.«
Ena od požrtvovalnih prostovoljk, ki je na terenu prav vsak večer in ji to sploh ni težko je tudi Vesna Kitthiya, ki pove, kaj jo žene, da pomaga žabicam: »Masakrirane živali so razlog, da se ljudje zganemo in poizkušamo zmanjšati število povoženih, čeprav se dobro zavedamo, da ne moreš rešiti vseh. Problem je, da se ljudje sploh ne zavedajo, da so zaradi prometa marsikje dvoživke lokalno izumrle, na primer v Kačurah pri Ljutomeru, kjer jih je pred desetletji mrgolelo. Ista usoda lahko seveda doleti tudi dvoživke drugod.« Prenašanje žab čez cesto, pravi Kitthiyeva, ni dovolj učinkovita rešitev za žabe: »Saj se ljudje naveličajo vsako leto hodit pobirat, nekateri pa imajo druge obveznosti. Problem je zagotoviti prostovoljce, sploh v dežju, ko pa je selitev žab največja.« Vesna je žalostna in ne more razumeti, zakaj nekateri celo zanalašč považajo žabe: »Nasploh večinoma brez večjega uspeha ljudem dopovedujemo o sočutju do drugih živih bitij; in pogosto niti to ne vžge, da jim povemo, da dvoživke prispevajo k čiščenju pitne vode ter da žrejo komarje, muhe, ogrce, lazarje in vse tisto, kar nam nagaja.«
Domanjko ob naštevanju perečih črnih točk, na katerih umirajo žabe, doda še, da akcije, ki jih oni izvajajo v Kraščih, Petanjcih, Kraljevcih, Podgradu in v Lutvercih potekajo na državnih cestah: »Tukaj država še ni poskrbela za migracijske koridorje za prostoživeče živali, čeprav bi to morala. Tako določata Resolucija o nacionalnem programu razvoja prometa v Sloveniji, ki je bila sprejeta že novembra leta 2016, in načrt vlaganj v promet in prometno infrastrukturo za obdobje 2018 do 2012, ki je bil sprejet marca 2018. Ta dva akta opredeljujeta obveznost zagotovitve migracijskih koridorjev prostoživečim živalim in varnost voznikov pred trki s temi živalmi.«
Ob tem ni nepomembno povedati, da je 3. marec svetovni dan prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst, ki ga je pred sedmimi leti razglasila generalna skupščina Združenih narodov. Letos so ob World Wildlife Day, torej svetovnem dnevu prosto živečih živali in rastlin, pozvali k ohranjanju celovitosti življenja na Zemlji in poudarili, da so vse vrste prosto živečih živali in rastlin del biotske raznovrstnosti ter ključnega pomena za preživetje ljudi. Prav tako pa ni nepomembno, da si priznamo, da je osnovni dejavnik, ki ogroža biotsko raznovrstnost, človek s svojimi aktivnostmi in netrajnostnim družbenim »razvojem«. Človeku je namreč uspelo naravne ekosisteme zmanjšati za 47 odstotkov ter spraviti na rob izumrtja milijon vrst, četrtino vrst pa na rob ogroženosti.
Verjeti, da bo peščica prostovoljcev, ki se jim zdi pomembna celo taka »malenkost« kot je to, da preživi žaba, izboljšalo dejstva o ogroženostih vrst, je seveda naivno. A prenašalci žab se zavedajo, pravijo, da je cel svet nemogoče rešiti; lahko pa polepšajo in izboljšajo vsaj majhne koščke sveta – če ne drugega, svet vsaj ene male žabe. Kajti ta bo, dodajajo, izboljšala naš svet: »Na žalost se tega zaveda premalo ljudi; je pa res, da vedno več.«
