»Brez tovornjakov ni življenja, kajti če bi se ti ustavili, bi se ustavilo vse in tudi police v trgovinah in lekarnah bi ostale prazne,« je pomen avtoprevozništva nazorno predstavil Arpad Sobočan, dolgoletni prevoznik in obrtnik iz Dolnjega Lakoša, predvsem pa dober poznavalec dejavnosti in vidni član obrtne organizacije. Za njegov prispevek k razvoju dejavnosti mu je Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (OZS) na nedavnem praznovanju 50-letnice sekcije za promet podelila najvišje stanovsko priznanje. »To priznanje mi veliko pomeni, predvsem zato, ker je nekdo prepoznal moj prispevek k temu, da ima slovensko prevozništvo najboljše odnose v Evropi prav z Madžarsko. K temu sem sam veliko pripomogel, če ne morda največ,« je povedal sogovornik.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobrovnik najbolj prizadevna lokalna skupnost na dirki po Sloveniji
Organizatorji 30. dirke Po Sloveniji so podelili še nagrado za najbolj prizadevno lokalno skupnost, ki jo je prejel Dobrovnik, nagrada za inovativnost pa je šla v Ljubljano. Posebno priznanje za izjemno podporo in angažiranost je prejela slovenska policija.
Pomagal, ko so zarubili tovornjak
V zadnjih petnajstih letih je postalo gospodarsko sodelovanje med državami bolj intenzivno in po vstopu v Evropsko unijo je Slovenija postala pomembna tranzitna država. S tem se je povečeval tudi tovorni promet in z njim težave voznikov, na katere naletijo med vožnjo. Prav v reševanje teh težav, tako slovenskih voznikov na Madžarskem kot madžarskih v Sloveniji, se je intenzivno vključil Sobočan. Veliko dela je opravil že pri premagovanju komunikacijskih ovir, vključeval pa se je tudi v reševanje velikih problemov, na katere so naleteli vozniki. »Ta pomoč je vedno zelo konkretna, na primer ko voznik s tovornim vozilom ne more nadaljevati poti zaradi najrazličnejših razlogov, ali je z vozilom kaj narobe ali ni plačal cestnine. V vseh teh primerih skupaj iščemo najboljšo rešitev. Reševali pa smo tudi zelo zahtevne primere, na primer rubež vozila ali plačilo kar devetnajst tisoč evrov kazni na Madžarskem. Prav to delo vidim kot pomemben prispevek k izboljšanju položaja prevozništva v zadnjih letih in veseli me, da so to prepoznali kot pomembno tudi v Ljubljani,« je povedal prejemnik priznanja. Ob tem je veliko prispeval tudi h krepitvi sodelovanja in ustvarjanju prijateljskih vezi med slovenskim združenjem avtoprevoznikov in največjim združenjem avtoprevoznikov na Madžarskem Nit Hungary.
V Ljubljani je drugače
Čeprav je prevozništvo vse pomembnejša panoga tudi v Sloveniji in ima oblast v zadnjih letih do nje več posluha, je odnos države še vedno precej mačehovski, ugotavlja Sobočan. V sosednji državi vlada prevoznikom posveča veliko več pozornosti in z raznimi subvencijami prispeva k temu, da so njihovi prevozniki konkurenčnejši od prevoznikov iz drugih evropskih držav in lahko storitve opravijo ceneje. To še najbolj čutijo prav prevozniki, ki dejavnost opravljajo na vzhodu Slovenije, ob tem da je na območjih s skromno gospodarsko proizvodnjo že tako manj blaga, ki ga je treba prepeljati, poti s praznimi tovornjaki pa občutno več. Tega v Ljubljani ne poznajo, ugotavlja sogovornik, zaradi velikega povpraševanja po prevozih je tam mogoče doseči tudi do trideset odstotkov višjo ceno storitve kot v Pomurju, kjer je ta od evro do evro in pol za prevoženi kilometer. Dejstvo je namreč, da v velikih gospodarskih središčih z gospodarsko rastjo rastejo tudi tamkajšnji prevozniki. Vse to posredno še bolj slabi male prevoznike, ki jih je vse manj tudi v Pomurju. »Z velikimi se je zelo težko kosati,« je poudaril Sobočan, zato pa je toliko pomembnejša strokovna pomoč, ki jo zagotavlja stanovska organizacija, tako krovna organizacija kot območna združenja obrtnikov.
»Delo zbornice je zelo pomembno in potrebno,« je prepričan Sobočan, vsa leta tudi član Območne obrtno-podjetniške zbornice (OOZ) Lendava. Kajti obrtniki in mali podjetniki ob delu, ki ga opravljajo, ne morejo spremljati še vseh informacij, pomembnih za poslovanje. Zbornica je imela pomembno vlogo že pri njegovih podjetniških začetkih pred sedemintridesetimi leti, k uspešni poslovni poti pa je veliko prispevala tudi družina, za kar ji je Sobočan tudi hvaležen.
Represija nad vozniki
So pa bile v času, ko se je sam začel ukvarjati s prevozništvom, okoliščine za avtoprevoznike povsem drugačne kot danes. Delo je bilo manj zahtevno, manj je bilo konkurence, naročil pa toliko, da je voznik lahko delal dan in noč, s tem pa tudi veliko zaslužil. »Še danes imam shranjene cenike iz časov nekdanje Jugoslavije in lahko vidim, da smo takrat vozili realno za dvakrat višjo ceno, kot jo imamo zdaj,« je poudaril. Takrat so tudi podjetja imela dovolj zalog in ni bilo tako pomembno, ali bo blago takoj odpeljano ali bo nekaj dni počakalo na prevoz. Zdaj pa pogosto kupec nekega blaga plačilo opravi v zadnjem trenutku, potem pa od prevoznika terja, da mu tovor pripelje čim hitreje. »Danes so vozniki pod velikim časovnim pritiskom, ob tem pa morajo premagati še številne težave na poti. Na Madžarskem imaš opravka z nadzornimi organi, s katerimi se ne moreš sporazumeti. V Avstriji te 'masira' Avstrijec, v Italiji ti preverijo vso dokumentacijo, razmečejo kabino in pregledajo nakladalni prostor. Potem pa prideš končno domov in naletiš še na nadzor na počivališču Dolinsko. Ne morete si predstavljati, kakšne psihične obremenitve so to za voznike. Gre za represijo, ki jo marsikdo ne more prenesti, zato se raje zaposli drugje,« pove sobesednik.
Bili so časi, ko so padali iz grma
Ob napornem delu je velika težava še pomanjkanje voznikov. Na območju Evropske unije naj bi po nekaterih navedbah manjkalo že okoli milijon voznikov, s pomanjkanjem kadra pa se spopadajo prevozniki tako v Sloveniji kot Avstriji in na Madžarskem. Zaradi tega stoji že veliko tovornjakov, poudari sogovornik, čeprav trg tega še ne čuti tako, da bi blago ostajalo v skladiščih. Nekoč je veljalo, da malo streseš grm in vozniki kar popadajo iz njega, pravi Sobočan, danes pa jih je zelo težko dobiti. »Kot mali podjetnik iz Dolnjega Lakoša imam zaposlene Slovence, Madžare in Bosance. Na bencinskem servisu v Lipovcih, ki ga imamo v najemu, pa smo v strežbi zaposlili še Slovakinjo. Težava je v tem, da tuji delavci niso kot naši. Polovica teh, ki smo jih sami usposobili za delo voznika, je po enem letu dela odšla bodisi v Avstrijo ali Nemčijo.« Nekoč je bil voznik tudi veliko bolj spoštovan kot danes. Četudi je blago pripeljal opolnoči, ga je v tovarni sprejel vratar, imeli so tudi prostor za prhanje in počitek ali malico. Danes tega ni več, pove Sobočan, delo voznika pa je povsem razvrednoteno.
Malim prevoznikom se slabo piše
Sobočan je začel z enim majhnim tovornjakom, za nakup katerega mu je denar posodil eden od članov družine, zdaj je v njegovem podjetju zaposlenih šestnajst ljudi, prevoze pa opravljajo s štirimi velikimi tovornjaki in dvema manjšima, od vsega začetka imajo v najemu tudi bencinski servis v Lipovcih. Ob njem je v podjetniških vodah tudi sin, prav tako Arpad Sobočan, v domačem okolju pa je po vrnitvi iz tujine zaposlitev našla še hčerka. »Največji dosežek v življenju mi je poleg vsega prav to, da mojim otrokom ni treba odhajati na delo v tujini, da lahko živijo doma med svojimi,« je dejal sobesednik. Kajti sam in tudi po izkušnjah članov družine ve, kaj pomeni živeti in delati v tujini, zato ga toliko bolj skrbi za mlade, ki v velikem številu odhajajo na delo v druge države.
»Za prihodnost prevozništva me toliko ne skrbi, ker je to vedno bilo in bo, bolj negotova je usoda malih prevoznikov. Zaradi okoljevarstvenih zahtev se povečuje število tovornih vozil na plinski pogon, vendar so ta za od 30 do 35 odstotkov dražja od vozil na dizelski pogon. Mali prevozniki si jih bodo težko kupili,« je pogovor končal Arpad Sobočan.