Pobudnik razprave, član območne enote Franc Štuhec, je opozoril na problem opuščanja govedoreje v tradicionalno močnih govedorejskih okoljih v Pomurju. Kot je povedal, je realno pričakovati, da se bo v naslednjih nekaj letih v Občini Križevci ohranilo le osem govedorejskih kmetij. Poudaril je, da resne razprave o ekonomskem položaju govedoreje praktično ni. Govedorejci svoje probleme rešujejo ali skušajo rešiti znotraj stanovskih društev, kar je premalo. Hkrati je okrcal strokovne službe, da naj bi premalo skrbele za strokovno pomoč kmetom pri uvajanju sodobnih načinov reje, svetovanju pri prehrani in tudi selekciji.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Opuščanje govedoreje povezano s staranjem
Marjan Špur iz Kmetijsko-gozdarskega zavoda je predstavil neke vrste razvojni elaborat za razvoj panoge. Povedal je, da krizo v panogi potrjuje pomanjkanje telet za obnovo osnovne črede in nadaljnjo rejo. Problem ni od včeraj, ampak se je regija z njim srečala pred več kot dvajsetimi leti. Kriza se je začela z opuščanjem živinoreje in kmetovanja na Goričkem. Po njegovi oceni je opuščanje govedoreje povezano s staranjem prebivalstva. Kmetijska gospodarstva z ostarelimi člani gospodinjstva niso več zmogla vzdrževati govejih čred, kar je eno najbolj zahtevnih del na kmetiji. Govedo veže nase človeka vse dni v letu. Poleg tega zahteva veliko dodatnega dela za pripravo krme za živali.
Dodatno so panogo začele sesuvati ekonomske razmere oziroma tržni položaj. Odkupne cene pitanega goveda so že več kot desetletje krepko pod povprečnimi odkupnimi cenami v sosednjih državah – Avstriji in Italiji. Kot je povedal Špur, naša industrija že dolgo ne upošteva temeljnega tržnega pravila, ki je veljalo za goveje meso znotraj prehranske verige. Nekoč je bil zakon, da je minimalna odkupna cena kilograma goveje polovice cena govejih reber v prodaji na drobno. Kilogram žive teže teleta pa je bil protivrednost desetih litrov svežega mleka.
Oživitev je mogoča
Marjan Špur je opozoril še na nekatere pasti, ki bodo dodatno pritisnile na položaj govedoreje. Gre za energetski in podnebni načrt, ki predvideva zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v kmetijstvu. Del načrta se resda nanaša na porabo fosilnih goriv za mehanizacijo, vključena pa je tudi živinoreja. Po njegovi oceni je sestava kmetijskih površin (gozd, travnik, njiva) izrazito v prid zelenim površinam. Zato bi kmetje po njegovi oceni morali vztrajati, da se t. i. omejitveni ukrepi izvzamejo iz tega dokumenta. Marjan Špur je prepričan, da je oživitev panoge predvsem na Goričkem še možna, vendar je za to treba izpolniti nekaj pogojev. Eden od teh je po njegovi oceni vlaganje v razvoj predelave in končne prodaje, ki bi ju morali obvladovati kmetje. V mislih je imel mobilno klavnico. Naložba v nadgradnjo ustreznega tovornjaka bi bila 130 tisoč evrov, nakup nove tehnološko sodobne klavnice z razsekovalnico pa stane 430 tisoč evrov. Ne gre za velike zneske, do polovice bi jih bilo celo mogoče pokriti z nepovratnimi investicijskimi sredstvi iz sklada za razvoj podeželja.
Tu pa smo na prelomni točki. Zavesti in pripravljenosti kmetov, da končno razvijejo neko zahtevnejšo živilsko zgodbo od začetka do konca, ni. Tudi želje, da bi v to nekaj vložili, ni. Špur meni, da bi k uspešnosti zgodbe prispeval turizem. Gre za zgrešeno predpostavko, saj si je pri pomurskem turizmu treba naliti čistega vina in končno enkrat povedati, da gre za nizkocenovno dejavnost, ki kakovostne ponudbe npr. govejega mesa ni sposobna plačati. Je pa zato lahko zamisel zanimiva za izvoz. Tako kot zdaj pretežni del živega pitanega goveda konča na tujih trgih, bi v prihodnje lahko tržili meso (kakovostne dele v Avstriji in Italiji), rebra in slabše kose (npr. za čevapčiče) pa doma. Tako zadeve potekajo zdaj, s tem da naši mesarji omenjene dele našega goveda vozijo iz avstrijskih klavnic.
Krajinski park Goričko
Zgodbo o govedoreji na Goričkem je odstrl dopis ministrstva za okolje (MOP), ki ga je predstavil direktor Kmetijsko-gozdarske zbornice Franc Režonja. V tem dopisu MOP pojasnjuje, da se pretežni del varovalnih ukrepov na območju Goričkega izvaja na kmetijski posesti Krajinskega parka Goričko, zato, kot izhaja iz tega dopisa, preostali kmetje ne bi smeli imeti večjih težav pri vključevanju v kmetijsko-okoljske programe. Praksa je nekoliko drugačna, saj v dopisu tudi piše, da je park pooblaščen za nadzor in izvajanje ukrepov. S tem dopisom je postalo jasno, da vse ovire, s katerimi se srečujejo kmetje, izvirajo iz lokalnega uradništva ali z njegovo pomočjo.
Nekaj povsem drugega je umeščanje govedoreje v nacionalni program razvoja kmetijstva. Kot smo lahko razumeli Franca Režonjo, je cilj ministrstva, da govedorejo umesti na višje ležeča območja, ravninski del pa nameni rastlinski pridelavi. Kot kaže, se uradništvo in politika na ministrstvu posredno ne zavedata posledic tovrstnih enostranskih odločitev, za katerimi stojijo dvorni agrarni ekonomisti. Ti pravijo, da imamo zemlje dovolj, a ni dovolj »visoko produktivna«. Tako se je razmišljalo, ko je Slovenija stopala na samostojno pot. Tudi takrat je prevladovalo prepričanje, da govedoreja ni »pomurska panoga«. Pomurje je lahko samo »žitnica« in »prašičerejski rezervat«. Ta razvojna logika je pustila katastrofalne posledice. Še en tak polom bo ob sedanjih podnebnih razmerah regijo v kmetijskem smislu spravil na kolena.