Bojan Donko iz Dolgovaških Goric se je dve leti zapored uvrstil med finaliste mednarodnega tekmovanja za najboljši med na svetu z okušanjem. Lani mu je to uspelo z ajdovim medom, letos na ocenjevanju, ki je potekalo v Ashevillu v ZDA, z gozdnim.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Monoštru odprli razstavo umetniških del
Na ogled je v Slovenskem kulturnem in informativnem centru.
Daleč najslabša letina
Čebelariti je začel leta 1985, začetki pa so povezani z zanimivo anekdoto. »V srednji šoli sem se ukvarjal s strelstvom in bil precej dober. S štipendijo sem si hotel kupiti malo boljšo puško, da bi lahko še napredoval. Očetu sem to željo povedal, on pa mi je odvrnil, da k hiši ne bom nosil puške. Vsakič, ko sem to ponovil, je bil odgovor enak. Potem sem bil enkrat pri prijatelju, čigar oče je imel čebele, in ob prihodu domov sem še enkrat dejal, da bom kupil puško, oče je spet rekel ne, jaz pa sem iz kljubovanja rekel, dobro, bom pa kupil čebele. To je oče dovolil in tako sem začel,« nam je začel pripovedovati. Sprva je skrbel le za dve čebelji družini, nato pa število pridnih delavk vsako leto povečeval. Prve družine je dobil od Stanka Mlinariča, Ladislav Bagladi pa ga je naučil osnov čebelarjenja. Za tem je tudi sam začel posegati po strokovni literaturi, veliko znanja je pridobil tudi na izobraževanjih in na podlagi lastnih izkušenj.
Danes ob pomoči partnerice skrbi za okoli 170 čebeljih družin. Od tega jih je kakšnih 65 v tovornjaku, ki si ga je uredil pred slabimi desetimi leti in ga vsako leto vozi na Pohorje, okoli 45 čebeljih družin je v kamionski prikolici, čebelnjak pa ima tudi na domačiji. Prideluje različne vrste medu, od cvetličnega, akacijevega, lipovega, gozdnega, kostanjevega, hojevega do ajdovega. Letina je vsako leto odvisna od vremenskih razmer in medenja medovitih rastlin. »Letos so razmere slabe, odkar imam čebele, bo to najslabša letina. Najprej je bila pozeba, sedaj, ko so čebele na paši, pa skoraj vsak drugi dan škropi dež.« Čebele vozi na Pohorje, ker zaznava povpraševanje po temnem medu. »Hojevega medu ni bilo že deset let, upajmo, da letos bo. Vsako leto si rečem, tokrat ni bilo sreče, je bo pa naslednje leto več in spet peljem čebele,« optimistično pravi Donko in pojasni, da na Pohorju raste več hoje, kostanja in lipe, medtem ko v naši regiji toči predvsem cvetlični med.
Okoli sedem ton na leto
Bojan Donko na leto pridela okoli sedem ton medu. Včasih ga je malo več, včasih manj. »To je neke vrste tombola, pred desetimi leti smo na primer hojev med točili trikrat, od takrat pa sploh ne. Vreme je vsako leto bolj neugodno, spomladi pride do pozebe, pozimi, ko bi moralo biti hladno, je okoli 15 stopinj in tako se potem vse obrne,« je zamišljeno povedal ob našem obisku. Je član Čebelarskega društva Lendava in poudarja, da bi bilo treba zavedanje o pomenu čebel in čebelarstva še okrepiti. »V Dolgi vasi sva le še dva čebelarja, prej ali slej bova tudi midva nehala, saj nisva več najmlajša, in kdo bo potem nadaljeval to tradicijo,« se sprašuje. Od leta 1990 se ukvarja tudi z vzrejo rodovniških matic za lastno uporabo in za druge čebelarje, pri čemer je prav tako uspešen.
Z uspehi se ne želi kititi, zato tudi uspeha na mednarodnem ocenjevanju ne izpostavlja preveč. Med, ki ga sicer prodaja doma, v nekaterih trgovinah in prek poslovnega partnerja, je na tekmovanje poslal prav na pobudo poslovnega partnerja, ki je razpis zasledil. Posebnih pričakovanj ni imel, je pa zadovoljen, da je bila prepoznana kakovost medu in da je bil edini iz Slovenije, ki se je prebil v finale. Tako je sedaj nosilec naslova finalista v konkurenci svetlejšega jantarnega medu, na ocenjevanje pa je bilo prijavljenih več kot sto vzorcev medu iz različnih držav sveta. Finalisti so prejeli certifikat, nagrajeni gozdni med pa ima na steklenici tudi posebno nalepko.