Kljub temu da se je Štefan Kovač z mamo in očimom odselil iz Nedelice, ko je bil star šest let, je vedno čutil posebno vez s tem krajem. Tu je do leta 1972 živela njegova babica in še živijo sorodniki. Oče Štefana Kovača je Štefan Kovač Marko, narodni heroj iz druge svetovne vojne. »Bil je v ilegali. Ko so v Jugoslaviji z zakonom prepovedali komunistično partijo, je bil zaprt v Bileči z Mošem Pijado, Ivom Lolo Ribarjem, Ivanom Ribarjem in drugimi. Njegov prijatelj in sošolec, duhovnik Ivan Camplin, je bil zelo presenečen, da je postal tako zelo levičarsko politično aktiven. Ob obletnici njegove smrti sem povabil tudi duhovnika Camplina, zaradi česar so bili partijski funkcionarji zelo nezadovoljni. Camplin je bil zelo inteligenten, krasen človek in je bil kaznovan, ker ni hotel izdati mojega očeta,« nam razlaga Štefan Kovač.
Caplin mu je povedal, da je njegov oče postal levičarski aktivist med študijem, v srednji šoli pa ga politika še ni toliko zanimala. Živel je zelo tvegano in ljudi pozival k uporu. »Nekoliko so nejasne okoliščine očetove smrti pri Gančanih 18. oktobra 1941. Vinko Megla, ki je bil takrat ranjen, je moji mami rekel, da se mu glede tega poraja veliko vprašanj. Po očetovi smrti so mamo, ki je bila aktivistka na Ptuju in v okolici, vabili, da pride po njega, da bi še njo aretirali.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na praznično soboto dve prometni nesreči s pobegom, policisti obravnavali tudi samomor
Veliko dela za pomurske policiste v minulih 24 urah.
Pozneje so jo ujeli in je bila v mariborskih zaporih, potem pa so jo odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, od koder se je po vojni vrnila. »Zaradi očetove smrti sem še dolgo imel nočne more. Otrok res podoživlja, kako so ga ubili. Oče je bil cenjen med ljudmi, bil je ljudski tribun,« nam je o svojem znanem očetu dejal Štefan Kovač.
Prekmurec in Primorka
Tudi njemu v čast se je leta 1998 odločil, da bo obnovil cimprano s slamo krito rojstno hišo, da bo taka, kot je bila nekoč. »Vendar z ženo Vesno nisva želela, da bi bila to le prekmurska hiša z muzejsko zbirko za oglede, ampak da bi postala prostor druženja sorodnikov, prijateljev in drugih obiskovalcev,« nadaljuje.
Med letom pripravljajo številne etnološke dogodke. Ustanovili so tudi društvo prijateljev slovenske Panonije in Istre Panis, v katerem so povezali ljudi z dveh koncev Slovenije. Njegova soproga je namreč Primorka iz okolice Gorice. »V Slovenski Istri v naselju Sveti Peter smo prav tako obnovili staro hišo. Vesnina mama je iz Opatjega sela, od koder je predsednik države Borut Pahor, sorodnike pa imamo v Šempetru, od koder je predsednik vlade Robert Golob,« navede zanimivost sobesednik.
Že pred obnovo je bila Kovačeva domačija pod spomeniškim varstvom, bival v njej pa ni nihče. »Ker sva imela veliko dela s podjetjem, tudi sama nisva dosti prihajala v Nedelico. Leta 1998 pa sva se odločila, da bova hišo obnovila. Bila je precej poškodovana, streha uničena, tako da je bila potrebna temeljita obnova. Streho je obnovil krovec Rogan, ki še sedaj skrbi, da je z njo vse v redu. Leta 2000 smo nato domačijo odprli za obiskovalce.« Pri obnovi so sodelovali z mariborsko območno enoto zavoda za varstvo kulturne dediščine. Za hišo in dvorišče ob njihovi odsotnosti skrbijo člani Kulturnega društva Rdeči zvonček Nedelica, ki mu predseduje Anton Raduha.
Ob domačinih hišo obišče še veliko turistov in izletnikov. Zelo priljubljena je tudi za poročno fotografiranje in zadnja leta tudi za snemanje oglasov. Žal so tudi taki primeri, da jih za uporabo niti ne vprašajo, in so nato presenečeni, ko je njihova hiša na reklamnem panoju in v televizijski reklami.
Niti trohice plesnobe ni v njej
Štefan in Vesna Kovač, ko sta v Nedelici, prenočita v hiši, v gospodarskem poslopju pa so uredili še tri sobe za obiskovalce. »Ti so še posebej presenečeni, ko vidijo, da so tla v hiši iz blata. Trikrat na leto jih premažemo. Hiša je lahko več mesecev zaprta in ni niti kančka plesnobe v njej. Ko je zunaj 35 stopinj, je v stavbi prijetnih 23 stopinj Celzija. Pozimi pa se dolgo ohrani toplota.«
Ob gospodarskem poslopju so postavili lugaš, pod katerim je prijetna senca. V nekdanjem hlevu pa so zbrani stari predmeti – kmečko orodje, kuhinjski pripomočki in drugo –, ki so jih restavrirali na delavnicah. Ob hiši sta še stari koruznjak in čebelnjak.
Hiša je klasična panonska nižinska hiša, v kateri so velika iža, mala iža, kuhinja, preklit in klejt. Ob njej je bila lipa, stara več kot sto let, ki pa se je pred nekaj leti posušila. Ostal je štor, na katerem so pozimi jaslice, v preostalih mesecih pa vrtni palček. Hiša je narejena iz ilovice z njiv v bližini. V bližini hiše je bil mlin, domačiji se je zato reklo pri Mlinarjevih. »Še danes nekateri starejši pravijo, da gredo k Mlinarjevim. Dedek Franc je bil kmet in mlinar. Imel je tri otroke iz prvega zakona, dve hčerki in sina Štefana, mojega očeta. Iz drugega zakona pa je imel še dve hčerki. Bil je pravi ezermešter,« nam je še dejal Štefan Kovač.