V času izolacije, ko smo ljudje omejeni na dom in bližnjo okolico, je dostopnost spletnih vsebin postala še bolj dragocena, vendar velikokrat ni dovolj prilagojena za osebe z različnimi invalidnostmi in starejše. »Spletna dostopnost je bila za te osebe že v času pred epidemijo slaba. Informacije so bile na spletiščih praviloma objavljene v njim nedostopni obliki in namenjene splošni javnosti. Osebe z invalidnostmi ali spremembami, ki jih prinaša starost, so bile pri tem prikrajšane,« pravi Borut Sever, predsednik Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS). V času pred epidemijo so omenjene skupine oseb to prikrajšanost lahko nadomestile s pridobivanjem informacij s pomočjo osebnih stikov ali drugih načinov komuniciranja, v krizi pa se je ta problematika poglobila. Enaka dostopnost digitalnih informacij je izrednega pomena, ne nazadnje to narekujejo konvencija o pravicah invalidov, slovenska ustava ter številni drugi zakoni. Dostopnost informacij je pomembna tudi zaradi kakovosti življenja vsakega izmed nas. »Neenaka dostopnost bi pomenila diskriminacijo in neenako obravnavo, predvsem pa neenake možnosti,« še dodaja sogovornik. Temu pritrjuje tudi Branko Petovar, koordinator invalidskega varstva pri Centru za socialno delo (CSD) Pomurje ter aktiven član Medobčinskega društva slepih in slabovidnih (MDSS) Murska Sobota, ki je močno slaboviden zaradi posledic sive mrene in glavkoma, vidi namreč samo na desno oko. »Digitalna dostopnost je pomembna zaradi enakih možnosti, ki naj bi bile zagotovljene vsem državljanom. Tudi poslovanje državnih in drugih organov se vse bolj izvaja po digitalnih poteh, zato bodo morali biti nosilci teh spletnih strani še posebej pozorni na zagotavljanje dostopnosti vsem.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Člani PGD Suhi Vrh navdušili s ponudbo hrane na slovenskem vikendu v Biogradu na moru
V enem popoldnevu so spekli okoli 300 langašev in namazali približno 500 kruhov.
Oglasi so lahko zelo moteči
Standarde, ki naj bi jim spletne strani sledile, določa zakon o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij. Informacije morajo biti predstavljene na različne načine in tako, da jih lahko posamezniki zaznajo ter razumejo. To v praksi pomeni, da morajo biti besedila med drugim opremljena s fotografijami, grafike in animacije ustrezno razložene, pri zvočnih in videoposnetkih uporabljeni ustrezni podnapisi in znakovni jezik, strani primerno kontrastne in ne preveč nasičene z vsebinami, na voljo morajo biti različne pisave. Omenjeni zakon zavezuje k upoštevanju teh standardov le spletne strani državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in oseb javnega prava po zakonu, ki določa javno naročanje, pri tem pa določa tudi izjeme. Mednje spadajo spletišča javne radiotelevizije, vrtcev ter osnovnih in srednjih šol, razen za vsebino, ki se nanaša na osnovne informacije o zavodu, informacije o vpisnem postopku in podobno. »Vsekakor bi morale te standarde dosegati tudi spletne strani drugih vsebin, vezane na pridobivanje vsakodnevnih koristnih informacij, ki jih potrebujemo za kvalitetno življenje. Moje mnenje sicer je, da se je v zadnjem času dostopnost bistveno izboljšala,« pravi Petovar. Kljub temu kot uporabnik spleta opaža pomanjkljivosti. Na komercialnih straneh so po njegovih besedah zelo moteči razni oglasi, ki onemogočajo nemoteno brskanje, uradne strani državnih organov pa so po njegovi oceni zadovoljivo dostopne. »Kar nekaj jih že vključuje povečavo teksta, možnosti kontrastov in drugih prilagoditev, poleg tega to omogoča tudi operacijski sistem in večina brskalnikov,« je dodal.
Informacij na spletu ne more spremljati
Operacijski sistem, velikost pisave ter velikost ikon na računalniku si je prilagodila tudi Lara Ivančič, ki ima od rojstva postavljene tri diagnoze, cerebralno paralizo, slabovidnost tretje kategorije ter epileptične napade. Ker se ji je v zadnjem letu vid poslabšal, si bo morala pisavo na računalniku in telefonu še prilagoditi, sedaj najlažje prebere pisavo v velikosti 16 ali 18. Pravi, da spletne strani niso dovolj prilagojene za invalide, zato tudi ne more spremljati novic in informacij, če ji jih nihče ne prebere. »Pri uporabi spletnih strani sem povsem odvisna od drugih, tudi časopisov in revij si ne kupujem, ker jih ne morem prebrati. Enako je s knjigami, saj pri nas v Prekmurju težko dobimo takšne, ki imajo povečan tisk. Kar koli želimo slabovidni prebrati, nam morajo poslati iz Ljubljane.« Ivančičeva, ki je tudi članica MDSS Murska Sobota, zaradi slabovidnosti družabnih omrežij ne uporablja, v času socialne distance ohranja stike s prijatelji in sorodniki po telefonu.
Dostopnost je odvisna od vsakega posameznika
Sicer obstajajo tudi tako imenovane svetle točke pri dostopnosti spletnih informacij za osebe z invalidnostmi in starejše. Kot je povedal Sever, predsednik NSIOS, so splošen pozitiven primer mnoge informativne oddaje, predvsem pa objave vlade, ki so opremljene z znakovnim jezikom. »Svetle točke so predvsem invalidske organizacije, ki so okrepile svoje kanale informiranja,« je dodal. Tudi v MDSS Murska Sobota izvajajo posebne socialne programe s področja računalniških znanj in uporabe družabnih omrežij. Ob tem se uporabniki spoprimejo s težavami, na katere naletijo na spletu, je pojasnil Petovar. Dodal je, da se v času izolacije lahko osebe z invalidnostmi še bolj potrudijo, da najdejo način dostopa do vsebin, ki morda niso dostopne na en klik. »Vsakdo si na edinstven način prilagaja dostop do spleta. Nekateri dodatno raziskujemo in iščemo razpoložljive možnosti, spet drugi samo uporabljajo že preizkušene metode in tehnike. Dovolj dobra dostopnost je torej hočeš nočeš odvisna tudi od nas samih, koliko sploh poskušamo dostopati do vsebin,« je še dejal Petovar.