Čeprav je težko zapustil zdaj že domače Goričko, ki ga povezuje s srčnimi ljudmi, pa tudi dobrim špricerjem, odločitev sprejema kot božjo voljo. »V Celju je en brat nekoliko zbolel, dva sta obnemogla, zato so potrebovali pomoč,« začne pripovedovati Jurij Štravs. Na predlog provincialnega ministra je tako bil imenovan za duhovnega pomočnika v župniji Celje – Sveta Cecilija. Vsaka premestitev prinese novo poglavje in priložnosti, a obenem pretrese ustaljeno življenje tako župnije kot samostana. Brat Jurij se veseli izzivov, pa tudi razvijanja novih odnosov, a bo svoje Goričance močno pogrešal. In kako bodo šele oni njega. »Postali smo iskreni prijatelji. Prijatelji, ki jim potožiš o svojih zadregah, jih povprašaš za nasvet ter se z njimi veseliš v lepih trenutkih življenja,« nam je dejala ena izmed vprašanih župljank. Kančevsko obdobje je tako Štravs minulo nedeljo zaključil z bogoslužjem. »Nisem vedel, kako bo šlo, lahko bi se zgodilo, da bi celo mašo prejokal, a hvala bogu ni prišlo do tega.« Ob slovesu so obujali spomine in potočili kakšno solzo. »Bilo je veliko več ljudi kot običajno. Res sem hvaležen vsem, ki so prišli. Res je bil lep dogodek, prežet s čustvi. Tudi sam sem bil na robu solza, a sem faranom moral dati korajžo.« Gorički narod zna pokazati solze, pove, in to je neizmerna veličina.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Vzljubil je našo pokrajino in ljudi
Bratu Juriju bo prekmurska izkušnja ostala zapisana v lepem spominu. »Vsako srečanje z župljani je bilo čudovito, tako polno. Vsak je odtisnil svoj pečat. Z mano so delili svoje zgodbe, skrbi, misli in veselje.« Še kako držijo zapisi Vanierja, da je vsak človek sveta zgodba. Nekaj resnično dragocenega in zanimivega, pove. »Vzljubil sem te kraje. To tihoto, mir in naravo. Res izjemno. Tudi naš dom duhovnosti, čeprav malo nenavaden, je lep.« Prekmurje ima svoje bisere, a prav posebej mu je pod kožo zlezla rotunda v Selu: »Tam poleg, na tistem pokopališču, želim biti pokopan.« Štravs se dotakne tudi bratov redovnikov, s katerimi je živel v skupnosti. »Smo pravi kalibri, imamo se imamo radi in poskušamo sprejemati drug drugega.« Včasih so drug drugega tudi užalili, prihajalo je tudi do napetosti, a tako, pove Štravs, je v družini. »Skupnost je kraj odpuščanja in praznovanja - bi lahko rekel skupaj z modrecem – in prav taka je naša. Na poseben način nas zaznamuje, da skupaj molimo, zajtrkujemo in kosimo, kar je v današnjem hitrem tempu velik privilegij. »Veliko družin si tega ne more privoščiti,« doda.
O tem, kakšni so po njegovem mnenju Goričanci in katere navade Prekmurcev so ga najbolj navdušile, pa v tej številki Vestnika, v četrtek, 2. septembra.
