Do tedaj je z družino živela v mestu Krivoj Rog, ki je od Kijeva oddaljeno 400 kilometrov proti jugu ter 400 kilometrov od polotoka Krim.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Yuliya Lakutkina se v rojstno domovino in mesto, kjer je preživela del svojega otroštva, redno vrača, nazadnje je sicer bila tam septembra 2018. V Ukrajini ima številne svojce in sorodnike, poleg očeta in polbrata še obe babici, dedka, sestrično, bratranca, strica in teto, pa nekaj prijateljev. »To so seveda samo tisti, ki jih uvrščam v ožji krog. Po mamini strani je imela ena od prababic deset otrok, druga pa osem. To pomeni, da smo zelo velika družina, velik del katere živi tudi v Rusiji,« pravi Yuliya, ki je vsakodnevno v strahu, ali bodo njeni najbližji ostali živi.
Občutke o vojni, ki divja v Ukrajini, težko opiše, saj da so zelo intenzivni in zelo novi.
»Ni mi hudo samo za mojo družino, ki mora vse to prestajati, hudo mi je za mojo državo, za vsakega umrlega v tej nepotrebni vojni. Hudo mi je za matere, žene in otroke naših in ruskih vojakov, nekateri od njih se ne bodo mogli nikoli dostojno posloviti od svojih bližnjih. Boli me, ko gledam ženske in otroke, ki se na mejah poslavljajo od svojih moških, nevedoč, ali jih bodo sploh še kdaj videle. Hudo mi je za mrtve civiliste, za vsak spomenik, zgradbo, za ljudi, ki preživljajo dneve v zatočiščih, za ženske, ki tam rojevajo, za vse tiste, ki ne bodo mogli iti domov, saj ga več nimajo. Teh je veliko. Hkrati pa sem neverjetno ponosna na mladega, karizmatičnega moškega, ki se je v tem času izkazal kot najboljši predsednik, ki ga je Ukrajina kadarkoli imela, na vojsko in na civiliste, ki z življenjem branijo svobodo, domovino in čast,« je svoje videnje, pa tudi svojo bolečino opisala moja sogovornica.
Yuliya Lakutkina še vedno ne dojema, da smo se v času, ko moč merimo s pametjo, znašli sredi vojne. »Še za ukrepe proti Rusiji mi je hudo, saj nastradajo nedolžni, vključno s številnimi slovenskimi podjetji. V vojni ni zmagovalcev. Ob vsem tem sicer poskušam razumeti vsa stališča, filtrirati masovno rusko in ukrajinsko propagando, spremljam oboje, saj govorim oba jezika, hkrati pa skušam nekako naprej živeti normalno družinsko življenje.«
Kot vodja marketinga je zaposlena v enem od slovenskih podjetij na štajerskem koncu. Tudi služba ji pomaga, da se v teh dneh zamoti in ne misli na dogajanje v domovini. »Doma zraven petnajstmesečne navihane punčke težko izražam svoje občutke. Zvečer, ko imam kak trenutek zase, pa čustva seveda privrejo na plan. Večkrat se ponoči zbudim in gledam, če je Kijev še 'živ', če Ukrajina še stoji, če so bili moji sorodniki pred kratkim dosegljivi na socialnih omrežjih in če jih bom lahko še kdaj kontaktirala.«
Ukrajina korenine, Slovenija krila
Vsi njeni svojci in sorodniki namreč ostajajo doma, saj so preveč oddaljeni od meje, da bi lahko varno prečkali tolikšen del države in jo zapustili. »Vračanje v Ukrajino je bilo zame vedno boleče. Mogoče je smiselno na tem mestu poudariti, da je moje mesto res industrijsko, onesnaženo in polno kriminala. Vsa mesta seveda niso takšna in so pravi rajski kotiček v tej rodovitni deželi. Kijev je zame vedno bil eno lepših svetovnih mest s svojimi cerkvami, kulturnimi spomeniki, reko sredi velemesta, podzemnim delom in vsem, kar spada zraven. Tega kmalu verjetno ne bo več. Moje mesto pa je že pred vojno bilo precej porušeno in opustošeno, zgradbe so stare, smetnjaki na odprtem, veliko brezdomcev in brezdomnih živali je. Ob zadnjem obisku sem po mestu hodila s solznimi očmi, ko sem gledala zgradbe, ki razpadajo, ko sem gledala pohabljene, zanemarjene živali. Na tem mestu težko potegnem kakršnokoli vzporednico s Slovenijo, saj se tudi vrednote in prepričanja obeh strani zelo razlikujejo. Mislim, da se 'avtohtoni' Slovenci premalo zavedate, kaj vsem vam je že dano z rojstvom v Sloveniji in kaj vse imate na voljo znotraj socialne države. Seveda ni vse idealno, ampak imamo brezplačno šolstvo, zdravstvo, po ulicah se lahko ponoči sprehajamo brez strahu, saj ni kriminala. Pravzaprav res ne vem, česa v tej naši ljubi Sloveniji ni.«
Yuliya Lakutkina je ob preselitvi v Mursko Soboto začela obiskovati 9. razred osnovne šole, ker pa ni poznala jezika, je bilo prvo leto zanjo precej naporno, tudi zaradi kulturnih razlik in razlik v miselnosti. »Seveda sem bila tudi sramežljiva in zadržana v novem okolju, vsekakor pa sem hvaležna Osnovni šoli I Murska Sobota, ki sem je obiskovala, saj so mi priskrbeli dodatne ure slovenščine. Zame je bilo poskrbljeno na najboljši možen način.«
Po zaključku osnovne šole ni bilo več komunikacijskih ovir, dobro se je počutila v družbi svojih vrstnikov, razlike pa so se same po sebi sčasoma zbrisale. Po končani srednji šoli, ki jo je Yuliya obiskovala na Ekonomski šoli Murska Sobota in kjer sva se tudi spoznali ter ustvarili dobre odnose, je začela obiskovati Ekonomsko-poslovno fakulteto v Mariboru. Tam je po dodiplomskem študiju zaključila še podiplomski študij in pridobila naziv magistrice ekonomskih in poslovnih ved. V vmesnem času se je preselila k partnerju v Ruše, kjer sta si skupaj ustvarila dom, kasneje pa tudi družino. »Slovenija mi je dala krila, Ukrajina pa mi je dala korenine, ki mi jih nikoli noben ne bo vzel,« je še zapisala Yuliya Lakutkina, ko so v njeni nekdanji domovini pred dnevi odjeknili prvi streli ruskih agresorjev.