"Prostovoljno delo v Afriki je bila moja dolgoletna želja. Nekaj me je klicalo na črno celino in temu klicu sem sledila, saj sem želela pomagati tamkajšnjim ljudem. Menim, da prostovoljno delo človeka notranje bogati, in je res ena najboljših odločitev, ki sem jih v življenju sprejela," je dejala. V Tanzaniji je poučevala v šoli v Sinoni v Arushi. Sicer pa je si je šolo poiskala na spletni strani Workaway, kjer je tudi oddala prošnjo za prostovoljno delo. Kot dodaja, so novi prostovoljci več kot dobrodošli, ponudba del pa je precej obširna. "V šoli sem poučevala umetnost in angleščino. Z najmlajšimi smo se najbolj povezali preko igre, plesa, petja ter joge. S prostovoljci pa smo želeli starejšim študentom poleg angleške slovnice predati še znanje o komuniniranju. Delali smo na njihovi samostojnosti, samozavesti in se trudili, da razvijejo svoj osebni glas ter stališča in jih znajo tudi zastopati," je delo opisala Prlečka.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Postavili so že 105. majoš
V Gančanih je generacija 2006 na predvečer praznika dela tradicionalno postavila mlaj oziroma majoš. Letos v vasi stoji že 105. Dogajanje se je začelo že v popoldanskih urah, ko so letniki okrašen vrh smreke nosili po vasi in ga prinesli do nogometnega igrišča. Tam so vrh pritrdili na deblo in majoš ročno postavili, pomagali so jim starejši letniki in drugi krajani. Sledilo je še kresovanje in zabava s skupino Zlata žila. Fotografije Jure Kljajić.
Pred odhodom v Tanzanijo je Anisa tudi zbirala šolske potrebščine, ki jih je nato predala šoli: "Večina otrok je imela prvič v rokah barvice. Njihovi topli nasmehi in iskrice v očeh so povedali več kot tisoč besed".Doživetja slehernega dne je Kelenčeva zapisovala v dnevnik, izkušnjo pa je opisala kot nepozabno. "Še bolj začneš ceniti vsako kapljico vode, drobtinico hrane. Za vedno si bom zapomnila dobrosrčnost in skromnost domačinov. Predvsem pa to, da se kljub težkim življenjskim razmeram nikoli ne pritožujejo," je dejala. Ob prihodu jo je problematika tretjega sveta tudi nekoliko pretresla. Bila je priča revščini, lakoti, pomanjkanju pitne vode, slabi zdravstveni oskrbi. "Kljub revščini pa je življenje tam veliko bolj sproščeno, ljudje nasploh se zdijo bolj srečni. Pri njih poteka vse "pole, pole" (počasi, počasi), živijo v duhu hakune matate. Zelo pomembna pa jim je družina," je opisala življenje v Tanzaniji.
Mleko je luksuzna dobrina
V času opravljanja prostovoljnega dela je bivala pri eni od tamkajšnjih družin, za katero pravi, da glede na standarde ni bila ravno revna. "Pa si vseeno ne morejo privoščiti, da bi pili mleko. To velja za luksuzno dobrino. Nimajo tekoče vode, stranišča, tuš kabine. Jedo enkrat dnevno in zelo enolično," opisuje in dodaja, da so tradicionalne jedi ugali (moka, pomešana z vodo in soljo), čapati (neke vrste tortilja), krompirjeva ali bananina juha, špageti brez omake. "Jedo tisto, kar zapolni njihov želodec. Čeprav avokado na tržnici stane okrog 10-15 centov, je to za tamkajšnje razmere veliko," tako Prlečka.
Med vikendi so se skupaj z ostalimi prostovoljci odpravili na izlete. Med drugim v safari v tamkajšnji nacionalni park, kjer so videli številne živali. "Videti ta čudovita bitja kako svobodno živijo in prosto tekajo naokrog, je bil definitivno eden od vrhuncev mojega življenja. Smo pa šli tudi na obalo v Pangani, ki jo priporočam vsem, ki si želijo uživati na peščeni plaži in v turkiznem morju, obenem pa se želijo izogniti gneči na Zanzibarju," je dejala Kelenčeva. Videli so tudi slap Moshi in naravne termalne bazene v oazi sredi ničesar.
"Pomoč sočloveku je najlepše darilo. Bodimo sočutni in pomagajmo drugim. Pa zaradi tega ne rabimo iti v Afriko, pomagamo lahko tudi sosedu ali teti, ki prečka cesto. Vsako dejanje šteje. Z majhnimi koraki lahko naredimo svet lepši. V kratkem bom tudi organizirala dobrodelni kulturni dogodek, kjer bomo zbirali denar za šolo v Arushi, kjer sem poučevala," pravi Anisa Kelenc.
Ker večina domačinov ne govori angleško, so se prostovoljci učili njihovega jezika. "Pri komuniciranju veliko pomaga tudi pantomima. Z nasmehom in pogledom si včasih lahko povemo več kot z besedami," zatrdi in pove, da sta uradna jezika v Tanzaniji angleščina in swahili. Pojasnila je tudi, da je pozdrav v Tanzaniji zelo pomemben, razlikuje se glede na starost, rokovanje pa lahko traja tudi nekaj minut.
Katerih tujih besed se je Anisa Kelenc naučila?
hvala - asante
prosim, dobrodošli - karibu
dobro - nazuri
hapana - ne
ača - nehaj
Števila od ena do deset: moja, mbili, tatu, nne, tano, sita, saba, nane, tisa, kumi J
