Da je bil prebrisani Anton Korošec vrh vrha slovenskih politikov v vsej slovenski zgodovini, smo slišali pred petimi leti, ko so v Biserjanah odprli Koroščevo spominsko sobo. Leta 1917 je v dunajskem parlamentu prebral Majniško deklaracijo, nekakšen jugoexit. Ob 150. obletnici rojstva so mu v Občini Sveti Jurij ob Ščavnici posvetili vse leto, pripravljajo različne dogodke, celo kasači so dirkali v čast Prleku, velikemu dedu. Osrednji dogodek bo mednarodni znanstveni simpozij to soboto.
Kaj pričakujete na mednarodnem simpoziju, novo vrednotenje njegovega dela?
»Do sedaj smo imeli tri simpozije o njem, na tokratnem, četrtem, pa bo narejen pogled od zunaj. Prihajajo znanstveniki iz Slovenije, Avstrije, Bosne in Hercegovine in Velike Britanije, ki bodo predstavili njegovo vlogo v mednarodnih okoliščinah. 12. maja, na Koroščev rojstni dan, bo v Mariboru predstavljena Biografija Antona Korošca, ki jo je napisal Andrej Rahten, ki smo jo čakali dolgo. Če je dr. Feliks Bister obdelal Korošca kot poslanca na Dunaju do leta 1917, ga je Rahten od leta 1918 do 1940. Pravkar berem knjigo dr. Mateje Ratej, ki je napisala knjigo Triumfator o ljudeh, ki so bili okoli njega. Korošec je torej postal pravi navdih.«
Slovensko idejo je zastopal tako na Dunaju kot kasneje v Beogradu. Najprej se je bal, da bi kot narod utonili v nemštvu, nato pa, da bi se vdali srbski ideji državnega centralizma.
»Bil je predvsem Slovenec, lepo o tem govori Andrej Rahten, da je bil znotraj Jugoslavije na čelu avtonomističnega gibanja, čeprav prva leta, do sprejetja vidovdanske ustave, ni bil tako zagret za avtonomijo ali pa tega ni razglašal. Pomembno mu je bilo, da so se južni Slovani združili v skupno državo in da bo zdaj ta država uspela, ker je le znotraj nje videl prihodnost slovenskega naroda. Ko se sprejme centralistična vidovdanska ustava, pa ugotovi, da Srbi želijo vladati v tej državi in da Hrvatom in Slovencem ne pustijo enakega položaja. Dovoljen je bil samo en narod, jugoslovanski, ki da ga sestavljajo tri plemena, kot je bilo zapisano v ustavi. Potem je bil Korošec na čelu avtonomističnega gibanja, sicer z nekimi krajšimi vmesnimi presledki, s ciljem, da imajo Slovenci znotraj Jugoslavije avtonomijo. Če leta 1917 govorimo o Majniški deklaraciji kot o jugoslovanski deklaraciji, z ljubljanskimi punktacijami s konca leta 1932 govorimo o slovenski deklaraciji oziroma o Koroščevi deklaraciji, kjer se že naredi nadgradnja samostojnosti Slovenije.«
Predsednik Borut Pahor je govoril o orjaškem odmevu Majniške deklaracije, kardinal Franc Rode o Koroščevi preroškosti in voditeljski državniški naturi. Bil je duhovnik, ki ni maral fašistov ne komunistov. Kje pa se je naučil politične spretnosti, potrebne tako na Dunaju kot v Beogradu?
»Gotovo je šlo za talent in priučenost. Izviral je iz kmečkega okolja. Deležen je bil zelo dobre izobrazbe, ki jo je dobil v lokalnem okolju in potem na gimnaziji oziroma v semenišču. Družil se je s štajerskimi intelektualci, ki so tvorili zelo močno narodnopolitično jedro, očitno je tudi cerkveni vrh tedanje mariborske škofije v njem prepoznal potencial in mu omogočil pridobitev izobrazbe, čeprav kot dijak ali študent ni najbolj blestel. Bili so pred njim. Je pa imel veliko željo, da se nauči nemščino, da bi lahko pariral nemškim govornikom, čeprav na Dunaju ni imel najbolj udarnih govorov, kot jih je imel na primer Krek. Je pa zanimivo, da so mu v slovenskem prostoru kasneje zamerili, da je v Beogradu dopustil, da so bili govori oziroma uradni zapisniki objavljeni v srbščini oziroma srbohrvaščini, ne pa v slovenščini. Tudi današnji jezikoslovci mu to očitajo. Bil je politik, ki se zna vsakršni situaciji zelo dobro prilagoditi in v njej obnašati. Ko na primer leta 1934 v Marseillu ubijejo kralja Aleksandra, je bil Korošec v politični internaciji na Visu in karikirano lahko rečemo, da ko krsto s kraljevimi posmrtnimi ostanki pripeljejo v Jugoslavijo, že Korošec gre za to krsto nazaj v Beograd. In v Beogradu vse do smrti v času tako imenovanega kraljevega namestništva zaseda ponovno najpomembnejše funkcije, od ministrskih do predsednika senata na koncu. Tudi ko leta 1940 umre, je bil hkrati predsednik senata in minister za prosveto.«
Vrh politične kariere je Anton Korošec dosegel leta 1928, ko ga je kralj imenoval za predsednika vlade. Zakaj?
»Leta 1929 je bila razglašena šestojanuarska diktatura, ko kralj prevzame oblast. Na začetku Korošec še sodeluje kot minister v tej vladi, ki jo je sestavil general Živković, potem pa poleti odstopi, kasneje je sodeloval tudi pri izdaji ljubljanskih punktacij. Ta državni udar se sicer rodi iz streljanja in atentata leta 1928 v beograjski skupščini, posledica katerega je, da Korošec za pol leta prevzame mesto predsednika vlade in hkrati še notranjega ministra. V času atentata je bil notranji minister. Kralj je sprva taktično ponudil vodenje vlade hrvaški strani, a ta tega ni hotela sprejeti. Njihov politični vodja Stjepan Radić je bil namreč takrat ranjen in je za posledicami streljanja kmalu umrl. Zato se je kralj odločil za Korošca, torej za nekoga tretjega, za 'nevtralno' stran, ne za Srba ali Hrvata. Seveda je to v slovenski politični opoziciji okoli demokratske stranke spodbudilo veliko revolta in številne očitke o Koroščevi vpletenosti v atentat na hrvaške poslance. Kralj Aleksander se je zavedal, da narodi v Jugoslaviji ne sobivajo, kot bi želeli. Njegov cilj je bil, da bi obstajal le eden, to je jugoslovanski narod, on pa bi bil kralj velikega teritorija.«
Več ministrskih funkcij je zasedal Korošec. Kakšna pa je bila njegova vloga pri ustanavljanju slovenske univerze?
»Bil je nesporni politični voditelj Slovencev med obema vojnama. Ta položaj mu je dajala približno dvotretjinska volilna podpora, kar pomeni, da je znal povezati večino slovenskega naroda. V Beogradu je posledično v različnih vladah zasedal različna ministrska mesta. Npr. bil je podpredsednik vlade, minister za prehrano, za promet, rude in gozdove, notranji minister in predsednik vlade. Zaradi tega je imel politični vpliv pri sprejemanju zakonov, ki so imeli odločilen vpliv na dogajanje v Sloveniji. Vsekakor ima izmed teh največjo težo zakon o ustanovitvi Univerze v Ljubljani, katerega sopodpisnik je bil tudi Korošec.«
Pokopan je na ljubljanskem Navju, kjer je bilo na pogrebu 40.000 ljudi. Je to je največji pogreb v zgodovini v Sloveniji? Pred petimi leti je v Biserjanah domačinka Ivanka Belec, danes ima čez sto let, na pamet recitirala pesem, ki jo je recitirala pred Koroščevim pogrebom leta 1940.
»Mislim, da res ni bilo tako množične udeležbe na pogrebu katerega slovenskega državnika. Poleg velike množice prebivalstva so bili na pogrebu najvišji državniki, predstavniki vojske, cerkvenega življenja, domačega političnega in kulturnega okolja.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Kako je bil Korošec povezan z rojstnim krajem? Rojaki se spominjajo, da je rad obiskal sestro Mico, Marijo Sinko, prinesel ji je kavo, ki je tu takrat še niso poznali. Kakšen je bil? Menda se je pripeljal s kočijo z železniške postaje v Bučečovcih, sosedovi otroci pa so ga skrivaj opazovali.
»Z Biserjanami in Svetim Jurijem je bil zelo povezan. Leta 1895 je tukaj pel novo mašo. Na domačiji je ostala njegova sestra, ki se je poročila in imela dva sinova. Fotografa Ivana Sinka in Jožka Sinka, ki so ga ubili 1942. v Gradcu najverjetneje Nemci. Vedno se je ustavil v Biserjanah, šel je v cerkev. Pri Juriju je bil konservativen in politično vpliven župnik Franc Štuhec. Ohranjenih je veliko fotografij, na katerih stojita z domačini, domačimi in gosti pred cerkvijo ali domačo hišo. Po navadi je prišel s šoferjem, varnostnikom ali prijatelji iz Maribora. Spal je v župnišču ali v Mariboru. Prav tako je podedoval vinograd v Sovjaku, ki ga je obdelovala sestra z družino.«
So mu kdaj stregli po življenju? Znana je tudi anekdota, ko so ga na Koroškem v Šentjanžu preoblekli v žensko, da je pobegnil pred nemškutarji. Finžgar je napisal, da je Korošec nekaj let hodil v senci vislic.
»Za to zgodbo sem slišal, pa tudi druge zanimive zgodbe so, na primer iz časa, ko je bil urednik Slovenskega gospodarja v Mariboru, še preden je vstopil v politiko. V članku je obtožil ljudi okoli nemškega časnika Štajerc, ki je izhajal na Ptuju, da so krivi za požig hiše državnega poslanca Gregorca. Obsojen je bil na tri tedne zapora, ampak ni šel v ječo. Bil je precedens v tistem času, da so obsodili duhovnika. Na biserjanske obiske je vedno prišel z njim kak eminenten gost, večerja je bila v župnišču, po navadi se je pridružil nadučitelj. Obstaja tudi fotografija iz okrog leta 1935 skupaj z Edvardom Kocbekom in njegovo ženo. Ta slika je zanimiva, ker je Kocbek prihajal iz skupine krščanskih socialistov, ki so bili kritični do Korošca.«
Iz tako majhnega okolja izhaja zelo veliko znanih imen. So bile ostre debate, tudi sovraštvo?
»Sovraštvo ne, nasprotovanja pa. Vemo, da je tudi Kocbek, mežnarjev sin, najprej študiral bogoslovje, nato pa po dveh letih odstopil. Kasneje je dobil štipendijo, o kateri piše v dnevniku. Predstavljala je približno sedem profesorskih plač in s tem si je plačal študij v Berlinu. V ozadju te štipendije naj bi bil prav Korošec, ampak si Kocbek tega naj ne bi upal povedati svojemu krogu. Edini, ki mu je to zaupal, je bil Anton Trstenjak. Zapisal je, da ima štipendijo, ampak prosil, naj tega ne pove.«
Finančno naj bi bil Korošec oskrbel okoli tisoč dijakov in študentov.
»Imel je socialno noto, celo v naši družini je finančno pomagal sorodnici, ki je bila vdova s hčerkama. Zanimive so tudi zgodbe, da je v Ljubljani nagrajeval celo ministrante. Tega se je spominjal tudi Tone Pavček, ki je kot ministrant spoznal Korošca. Širile so se govorice, da ko se je vračal v Beograd, si je za pot moral celo izposojati denar. «
V spominski sobi pri Ketiševih v Biserjanah, kjer se je rodil, hranijo njegove osebne stvari in eksponate. Koliko je kaj zanimanja zanj danes?
»Nedavno smo prekrili streho, kot društvo smo se prijavili na razpis občine. Glavna zahvala gre družini Ketiš, ki je ohranila del hiše. Stavba bo čez dve leti stara 200 let, je butana, to je nabita z blatom. Spominsko sobo dojemam koz zgodovinski dokument. Vodimo goste, kakih sto ljudi na leto jo pride pogledat, ob njegovih predmetih si lahko ogledajo kratki film. Ob tem velikokrat slišim, da večine videnega ali slišanega do sedaj niso poznali. Torej namen je dosežen. Iz tega prleškega bazena izvira veliko vseslovensko pomembnih ljudi in rojstne hiše bolj ali manj vseh so porušene. Ta je edina v naši občini ostala v prvotnem stanju.«
Slovenija je danes žal ideološko razklana – če je bila že prej ideološko levo/desno, se zdaj zdi, da se je s socialnimi omrežji razklala še na čisto medčloveški ravni, na tiste, ki spoštujejo drugače misleče, in tiste, ki jih ne. Opazna je radikalizacija, kjer umanjka osnovni bonton. Zakaj je tako?
»To je dediščina razmeroma mlade demokracije. Kot narod nimamo dolgoletne demokratične tradicije, ker je bila po drugi vojni pretrgana, čeprav že tudi med obema vojnama ne moremo govoriti o tipu demokracije, kot so ga poznali v nekaterih drugih zahodnoevropskih državah, državah z daljšo demokratično tradicijo. Kar zadeva socialne medije, je problem globalni, sediš doma in nekaj napišeš, ne da bi premislil, stisneš, zapreš in greš naprej, potem pa samo še gledaš, koliko imaš ogledov in všečkov. Ampak, kar se tiče političnega besednjaka, če malo polistamo po časopisih med obema svetovnima vojnama, kar hitro ugotovimo, da je bilo že tedaj precej ostrih debat, težkih besed, pomembno sredstvo političnega obračunavanja je bila karikatura. Poznamo primer s časnikom Jutro po beograjskem atentatu 1928, ko odgovornost za atentat pripiše Antonu Korošcu, ki ga časnik prikaže v okrvavljenem mašniškem plašču, s pendrekom v roki in s pripisom, da je v Judeji Kristus trpel zaradi drugih, v Jugoslaviji pa drugi trpijo zaradi služabnika božjega. Zanimivo je, kako je reagirala slovenska politika. Večina občinskih svetov je preklicala naročnino na časnik Jutro.«
Zgodovina se torej ponavlja?
»Neke vzporednice z današnjim svetom očitno so. Toda na koncu se vseeno izkaže, da na dolgi rok volivci ne nagradijo negativne in predvsem sovražne komunikacije. Samo v strpnem in kulturnem okolju se ljudje počutimo varno in zadovoljno.«
Se prleški Atenci kaj obračajo v grobovih, ko gledajo današnji svet? Koliko so bili demokrati, odprti, prepričevalni ali kar ostri, saj poznamo rek o mehki prleški duši ...
»Neke zgodovinske zamere med različnimi političnimi tabori so tudi na tako majhnem prostoru Svetega Jurija ostale. Korošec velja za konservativno, katoliško, desno strujo, Krefti veljajo za socialistično, danes rečemo levo strujo, potem pa imamo še Kocbeka, Grmiča, ki posegata na oba pola. Predvsem Grmič je stalno zagovarjal dialog različno mislečih, njegovo mnenje je, da slabo vedno rodi slabo. Ali pa da nasilje rodi novo nasilje, zlo povzroča novo zlo, tako da se je tega treba izogibati. Ima sporočilnost, ki bi ji morali idejno slediti v današnjem času, potem do takih napetosti ne bi prihajalo. Tudi to okolje ni bilo imuno za napetosti. Lev Kreft mi je pripovedoval, kako je njegov oče Bratko Kreft kandidiral za službo v SNG Drami v Ljubljani, tedanji ravnatelj je bil Oton Župančič. In ko je prišel mladi Kreft po službo, mu je Župančič pomolil pod nos dopis Antona Korošca, naj Krefta ne sprejmejo v službo zaradi levih svetovnonazorskih pogledov. No, Kreft je potem dobil službo, ker je Župančič odprl predal in vanj potisnil tisto pismo, da se je založilo. Pa sta Kreft in Korošec tako rekoč soseda na vasi. So se šli take zadeve. Domačini so pred drugo svetovno vojno o neki družini zbadljivo govorili, da so se zaradi politike z žlicami pri mizi tudi stepli.«
V službi ste profesor na gimnaziji in pomočnik ravnatelja. V katero smer gre danes prleški potencial?
»Dediščina je res zelo bogata, ta prleški ali širši pomurski bazen je bil do danes neusahljiv vir intelektualnega potenciala, torej takega, ki izvira od tukaj in gre v svet. Kaj vse so dosegali! Dr. Karol Grossmann, pionir slovenskega filmskega zapisa, on je bil eden redkih, ki so se vrnili domov. Tam je bil potem nosilec narodnega kulturnega, gospodarskega in družbenega dogajanja v Ljutomeru in okolici. Podoben problem je danes. Mladi odhajajo.«
In kaj bi morali narediti, da bi ostali?
»Naloga lokalne skupnosti ali države je, da mlade ljudi, ki se izobrazijo, prepriča, da je tukaj vredno živeti. Moje osebno videnje je, da imamo zelo kakovostne ustanove osnovnega in srednjega izobraževanja, tudi Maribor ali Gradec nista tako oddaljena, da se ne bi dalo študirati od tod. Nadalje – regija je zelo odprta in prometno povezana, ne samo zaradi avtoceste, ampak tudi bližine Maribora, Ljubljane, Zagreba, Budimpešte, Gradca, Dunaja, vse je v polmeru do treh ur vožnje. Tukaj so tudi letališča in železniške povezave. Poleg tega tako rodovitne pokrajine, kot je tukaj, v Sloveniji ni, tu je žitnica Slovenije in vemo, da je prehranska samozadostnost vse bolj pomembna. Naslednja privlačna zadeva je relativno zdravo in čisto okolje, saj je narava ena najpomembnejših vrednot. Prednost je tudi varnost življenja v ruralnem okolju. O vseh teh prednostih bi morali mladi premisliti.«
Ampak mladi morajo od nečesa tudi živeti, kako pa je z delovnimi mesti?
»Zaradi bližine ni panoge, v kateri ne bi mogli delati. Epidemija je izpostavila tudi možnosti za delo na domu za domača ali tuja podjetja. Poznamo primere, ko se Pomurci dvakrat tedensko peljejo v Ljubljano, preostale dni pa delajo doma. Človek, ki si želi ustvariti družino, ima dobre možnosti. Premalo se poudarja tudi, da je življenje tukaj dosti cenejše. Pa socialna mreža je na vasi zelo razpredena, v vaških skupnostih sta sodelovanje in čut za solidarnost in pomoč še vedno močno prisotna. Nismo tako odtujeni drug od drugega. Seveda pa potrebujemo delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, ki zaposlujejo visoko izobražen kader. Tega tu znamo izobraziti, ne pa zaposliti.«
Kaj ste kot pedagog opazili glede medčloveških odnosov na šoli kot posledico epidemije? Imate šolskega psihologa?
»Pouk na daljavo je seveda bil le začasen izhod v izrednih razmerah, ki ne more nadomestiti pouka v živo, saj v šoli ne gre le za podajanje snovi, ampak tudi za vzgojo in dejavnosti, za katere so bili mladi prikrajšani. Pri dijakih opažamo stiske, nove oblike težav, s katerimi doslej nismo imeli izkušenj, kot so panični napadi, občutek strahu, anksioznost, prehranske motnje, tega je kar veliko in število narašča. Šolsko svetovalno službo bomo morali okrepiti, pa vse skupaj ni posledica le socialne izoliranosti kot posledice epidemije, ampak tudi socialnih omrežij, ki vplivajo na mlade in se spreminjajo zelo hitro, čemur starejši več ne sledimo tako hitro. Najpomembnejši vir, kaj je popularno, so dijaki sami. Facebook je tako ali tako že stvar starejših.«
Se šolski sistem dovolj prožno odziva na nove čase?
»Problem je, da vedno rešujemo probleme za nazaj in da nas izzivi prehitevajo. Odvisno je tudi od strokovne usposobljenosti in stalnega izobraževanja, koliko to šole prepoznajo. Saj šolsko ministrstvo in zavod za šolstvo ponujata različne oblike izobraževanj, ampak je spet odvisno od motiviranosti zaposlenih in vodstev šol, da jih k temu spodbuja. Tehnološko se je z izzivi še najlažje spoprijeti, na šoli smo se marca 2020 tehnološko zelo hitro prilagodili zaprtju države, čez nekaj dni smo že delali, ampak same naprave nam ne bi pomagale, če ne bi bili zaposleni dovolj vešči vsaj osnov.«
Se pa tudi vi morate boriti za preživetje, saj si v mreži šol konkurirate za dijake.
»Največji problem je demografski, regija se stara. Mladih družin z otroki je vedno manj, to se pozna pri vpisu. Imamo 600 dijakov in pokrivamo celoten pomurski bazen upravnih enot Murska Sobota, Lendava, Gornja Radgona, Ljutomer, dijaki prihajajo tudi iz Spodnjega Podravja, Ormoža, z uvajanjem novih izobraževalnih smeri skušamo animirati širši prostor. Naš temelj je splošna gimnazija, od leta 1998 imamo program predšolske vzgoje, od leta 2017 program umetniške gimnazije, smer gledališče in film, kjer imamo sto dijakov, od leta 2021 pa še program za medijskega tehnika.«
Novi programi prinesejo novega duha?
»Vsak od teh programov je prinesel nekaj novega, pozitivnega, ne nazadnje je spodbudil tudi zaposlene, da se moramo vedno znova učiti in prilagajati na novosti, kar prinaša tudi uspeh in je gonilo razvoja naše ekipe.«