Mednarodni sejem Zeleni teden v Berlinu je brez dvoma osrednji evropski sejem kmetijstva in hrane, saj se na njem določajo trendi razvoja panoge. Letošnji sejem se ukvarja s podnebnimi spremembami in pridelavo ter prodajo lokalne hrane. Hkrati pa načenja osrednje vprašanje, s katerim se srečujejo evropski kmetje v zadnjem desetletju in pol.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Lokalna hrana nuja
Lokalna hrana ni več samo marketinška zgodba za privabljanje potrošnikov, ampak z okoljsko-podnebnega vidika postaja nuja. Vzporedno bi to moralo pomeniti tudi revitalizacijo primarnega kmetijskega sektorja – predvsem družinskih kmetij, saj lahko te najbolj dosledno uveljavljajo trajnostni razvoj kmetijstva in posredno vplivajo na zmanjševanje negativnih podnebnih učinkov. Berlinski Zeleni teden, kljub velikemu številu tujih razstavljavcev, ne zanemarja domačega kmetijstva in pridelave hrane. Tako so še vedno v ospredju predstavitve kmetijstva in živilstva posameznih dežel. Že konec lanskega leta, ko so se v večini zahodnoevropskih držav članic EU začele razprave o novi finančni perspektivi in so začele veljati nove omejitve pri uporabi fitofarmacevtskih sredstev, so se odnosi med kmeti in politiko zaostrili. To se je pokazalo na množičnih protestih. Kmetje so vse bolj stisnjeni v kot. Na eni strani zaradi razmer znotraj prehranskih verig od izkupička dobijo vse manj, na drugi pa nanje pritiskajo potrošniki, ki so vedno bolj ozaveščeni glede okoljskih vprašanj in zahtevajo jasna zagotovila, da bodo kmetje dosledneje uveljavljali nove okoljske zahteve.
Subvencije za preživetje
Evropskemu kmetu se dohodek nenehno zmanjšuje. V skorajda nobeni evropski državi kmet ne bi mogel preživeti brez subvencij. Kmetje politiko opozarjajo, da se jim v ta del dohodka vse bolj zajedajo deležniki v prehranski verigi in nanje pritiskajo z nizkimi odkupnimi cenami. Po drugi strani se od kmetov pričakuje, da bodo investicijsko sposobni in bodo vlagali v nove tehnologije. Proizvajalci tehnologij so druga zgodba, saj s svojo lobistično močjo in kapitalom prav tako pritiskajo na kmete, olje na ogenj pa prilivajo še okoljevarstvene organizacije, ki zahtevajo spremembe sedanjega kmetijskega modela. Sprememba modela je vsekakor nujna, toda vprašanje je, ali morajo nove kmetijske politike res slediti vsem zahtevam okoljevarstvenih organizacij.
Poslušati okoljevarstvenike?
Med temi jih je izredno malo, ki imajo popolno sliko o kmetijstvu in načinu kmetovanja. Večina jih ne premore ali pa ni pripravljena poslušati strokovnih argumentov. Izkušnje zadnjih let dokazujejo, da je tudi tu potrebne kar nekaj previdnosti. To se je pokazalo v primeru glifosata in odločanja o tem, ali bo EU dovolila pridelavo rastlin GSO in uporabo teh za prehrano ljudi in živali. Kljub nepoštenim praksam so to izjeme, saj večina strokovnjakov deluje pošteno in neodvisno od kapitala multinacionalk.
Berlin so ob odprtju Zelenega tedna zasedli na eni strani jezni kmetje s traktorji in na drugi okoljevarstveniki. Kmetje so jasno povedali, naj urbano prebivalstvo ne pozabi, da ga prehranjuje kmetijstvo. Z ekstremnimi zahtevami in nadaljnjim slabšanjem ekonomskega položaja kmetov se bo trend propadanja kmetij zaradi finančne izčrpanosti nadaljeval, to pa bo imelo negativne učinke za okolje in prehransko varnost prebivalcev Nemčije. Namesto z doma pridelano hrano se bodo Nemci morali prehranjevati s hrano iz držav Južne Amerike, ki je res pridelana na sporen način. Zato so se ostro uprli trgovinskemu sporazumu z južnoameriškimi državami skupine Mercosur. To je ena od skupnih točk kmetov in okoljevarstvenikov. Kmetje odločno nasprotujejo tudi nekaterim ukrepom, ki prepovedujejo uporabo posameznih fitofarmacevtskih sredstev v boju z insekti.
Zemljiški tajkuni
Kot kaže, je srečanje med kmeti in okoljevarstveniki le prineslo nekaj koristnega, saj so zbližali stališča. Verjetno bi bilo pri iskanju kompromisov glede redefiniranja kmetijske politike, ki naj bi dala večji poudarek varovanju okolja in boju proti podnebnim spremembam, izredno težko. Razlog je preprost – več kot tri četrtine neposrednih plačil odteka k zemljiškim tajkunom na Vzhodu in Zahodu. Ne nazadnje je bila pred brexitom največja prejemnica neposrednih plačil britanska kraljevska družina. Da bo novi kmetijski politiki, bolj naklonjeni družinskim kmetijam, težko prodreti, potrjuje tudi struktura veleposestnikov v vzhodni Evropi. Ob lastniškem obvladovanju posesti jih ima večina vpliv v izvršni oblasti posameznih držav ali pa jo celo imajo v rokah, kot je češki premier Babiš.
Naši kmetje v enakem položaju
V približno enakem neprijetnem položaju so tudi naši kmetje. Politika jim tlakuje pot razvoja s sprejemanjem resolucije razvoja kmetijstva 2020–2030. Ta je prestala obravnavo v parlamentarnem odboru za kmetijstvo in jo bo v naslednji fazi potrjeval parlament. O resoluciji so se lahko izrekli vsi deležniki. Na načelni ravni se dotika vseh problemov razvoja slovenskega kmetijstva. Poudarja pa tri strateške cilje – prehransko varnost, aktivno okoljsko politiko z ukrepi proti podnebnim spremembam ter uvajanje inovacij in hitrejši prenos novih znanj. Všečno poudarja povezovanje kmetov na primarni ravni in pri tem zanemarja izredno slabe izkušnje pretežnega dela kmetov s tranzicijskim zadružništvom.
Eden od ciljev je vertikalno povezovanje znotraj verig. Gre za izredno vprašljivo rešitev, ki ima negativne učinke za primarni sektor, torej kmetije. Vsemu temu so kmetje in kmetijske organizacije sicer prikimavali.
Žalostinke in zatekanje k trgovcem
Eden od razpravljavcev je poudaril žitno verigo. Pri tem je obšel izredno negativne ekonomske učinke, ki jih ima sodelovanje v tej verigi za pridelovalce krušnih žit. Od ustanovitve verige še ni bilo leta, da bi predelovalci pred setvijo predstavili okvirne ekonomske pogoje za odkup. Tako jim iz leta v leto plačajo pridelek po vsaj za petino nižji ceni od povprečne evropske odkupne cene krušnih žit. Pri tem so se pri petju svoje žalostne zgodbe spet zatekli k trgovcem kot največjim oderuhom.
Teh nasprotujočih si izhodišč je v resoluciji še kar nekaj, a kmetje nanje niso bili pozorni. Bolje rečeno, njihovi predstavniki, ki pa jih je izvolilo nekaj odstotkov članstva. Ali pa jim rešitve osebno ustrezajo, saj bodo lastne koristi iskali po drugih, neformalnih poteh.