»Aprila letos sem se namreč včlanila v Društvo Za Otroke Sveta, ki je tesno povezano z gambijsko prostovoljno organizacijo "Kids are the world", s katero prebivalcem pomaga do boljših izobraževalnih in poklicnih možnosti,« začenja dekle, ki bo v Gambiji do 22. septembra poučevala otroke v lokalni šoli in vrtcu.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Kaj te je prepričalo v prostovoljstvo?
»Za prostovoljstvo sem se odločila, ker sem želela združiti dobro s koristnim. S tem, da bom pomagala in - upam da - tudi pripomogla k boljšemu življenju tamkajšnjih otrok, bom naredila dobro delo zanje, a hkrati tudi sama zase,« prepričljivo razlaga. Program, v katerega je vključena, se namreč imenuje Potuj kot prostovoljec in tako bo spoznavala nove kraje, novo kulturo ter najverjetneje videla popolnoma drugačen način življenja. »Že dalj časa iščem nekaj, kar bi pripomoglo k moji osebni rasti in zato menim, da je to sedaj idealna priložnost,« skromno doda.
Nasmejana obala Afrike
V nadaljevanju razglablja, »da Gambijo veliko ljudi poimenuje tudi 'nasmejana obala Afrike,« zato upa, da bo zaužila tamkajšnjo srečo in zadovoljstvo, »da bom zadovoljna s tem, kar imam.«
Zadnje čase jo namreč obdaja občutek, da »mi Evropejci vedno bolj tekmujemo eden proti drugemu, ne pa eden za drugega, kot bi to bilo prav. Vedno več je rivalstva in zavidanja, vse manj pa rok, ki bi bile pripravljene pomagati v težkih obdobjih. Sama sem mnenja, da nas ravno ta vrlina - brezpogojna pomoč – žene do zadovoljstva in ponosa,« z iskrico v očeh dodaja Nina.
Česa te je najbolj strah?
»Čeprav se že dalj časa poskušam pripraviti na vse, kar bom videla tam, sem vseeno prepričana, da bom doživela trenutke, ki me bodo pretresli. Strah me je, da bom težko razumela, kako so lahko ljudje v tamkajšnjih razmerah srečni, saj so te razmere v primerjavi z našimi zelo slabe.« Strah jo je tudi, da bi domačinom s svojim evropskim obnašanjem škodila oziroma prizadela, pa čeprav nenamerno
»Kulturni prestop, ki ga bom naredila, namreč ne bo majhen in prav zagotovo bodo prišli trenutki, ko ne bom vedela, kako se obnašati ali kaj reči, ne da bi pri tem naredila kakšno napako. Upam le, da bo teh čim manj,« suvereno razlaga.
Kako so starši sprejeli tvojo odločitev?
»Starši so bili precej presenečeni, saj niso pričakovali, da se bom dejansko kdaj udeležila tovrstne akcije,« pravi, a hkrati dodaja, da je že od osnovne šole govorila, da želi pomagati in razveseljevati otroke v Afriki, a te njene želje nista jemala resno. »Zdaj, ko sem jima razložila celotno situacijo, sta pa jasno povedala, da mi v vsakem primeru stojita ob strani, kot sta do počela do sedaj,« meni. Vseeno pa se strinja, da je najverjetneje prisoten starševski strah, a kljub temu se njena starša dobro držita.
Kot smo pisali pred dnevi, sta do konca julija na afriški obali Andreja Horvat in Patrik Bratuša, ki v prostovoljstvu ne vidita le kot 'pomoč ubogim ljudem', ampak izmenjevanje znanja in izkušenj ter občutke, ki jih denar ne more kupiti:
https://www.vestnik.si/prostovoljca-v-gambiji-ceprav-nimajo-denarja-ne-pozabljajo-na-dobro-voljo-6525688