Franc Partl s Pertoče ima dva rojstna dneva. Prvega praznuje 11. septembra, ko je bil pred 81 leti rojen, drugega pa bo v prihodnjih letih praznoval še 23. julija. Na ta dan mu je namreč letos poleti zastalo srce, medtem ko se je veselil z drugimi člani Društva upokojencev (DU) Pertoča na pikniku, ki so ga imeli v domačem vaško-gasilskem domu. Da se mu bo pripetilo kaj takega, ni niti slutil, kljub temu da je srčni bolnik, ki je imel že pred šestnajstimi leti operacijo srca, pri kateri so mu naredili obvode.
Ves dopoldan se je namreč počutil odlično, dobro voljo je izžareval tudi navzven, saj je druge goste zabaval z igranjem na harmoniko, ki jo redno vzame v roke vse od svojega devetega leta. Dogajanja se spominja le bežno, se pa zato vsega toliko bolj spomnijo drugi prisotni, še posebej člana ekipe prvih posredovalcev Občine Rogašovci Marjan Zrim in Fanči Forjan, ki sta s hitrim posredovanjem in oživljanjem rešila Partla ter ga do prihoda ekipe nujne medicinske pomoči obdržala stabilnega.
Za Forjanovo je bil šok ob dogodku še večji, saj je Partl njen oče. »Moj mož je že upokojen in je tudi član društva, sama pa sem njihov podporni član. Na pikniku sem jim pomagala pri pripravi in strežbi. Res je bilo prijetno in sproščeno vzdušje, zabavali smo se, se smejali in prepevali ob glasbi. Oče je bil ta dan še posebej dobro razpoložen, harmoniko je igral, kot že dolgo ne. Nazadnje je zaigral pesem Mi se imamo radi, nato pa je kar naenkrat omedlel. Nikomur ni bilo jasno, kaj se dogaja, sprva smo celo mislili, da se šali z nami, saj je s harmoniko vedno izvajal različne trike in bil veseljak,« razlaga Forjanova.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Zavladala panika
Tudi Zrimu iz sosednjih Večeslavec, ki je sedel za sosednjo mizo in je dogajanje videl neposredno, sprva ni bilo nič jasno. Ker se je kot novopečeni upokojenec piknika udeležil prvič, so mu drugi prisotni razložili, da je Franc vedno tak veseljak in da postane drug človek, ko si nadane harmoniko. »Tako tudi sam nisem bil prepričan, kaj sem pravzaprav videl. Gospod je harmoniko še držal, nato pa se je začel samo nagibati nazaj, padel je na zadnjico in obležal. Šele ko so tisti, ki so bili čisto poleg njega, začeli kričati, sem skočil od mize k njemu. Ko sem se ga dotaknil in videl, da ne diha, sem vedel, da je stvar resna,« pripoveduje.
Med ljudmi je zavladala panika, vsi so se zbrali na kupu, kričali so, ga polivali z vodo, mu dvigovali noge in ga želeli na vsak način obrniti, vendar sta Forjanova in Zrim ostala prisebna in sta se takoj lotila postopkov oživljanja, ki so se jih učili na tečaju prvih posredovalcev. »Najprej sem moral seveda gospodu odpeti harmoniko, nato sva mu s Fanči odpela srajco, naročil sem ji tudi, naj steče po defibrilator, ki je nameščen na gasilskem domu,« svoje preudarno ravnanje obnavlja Zrim.
Ko sta Partlu namestila defibrilator in je ta skozi njegovo telo spustil prvi šok, so se ljudje okrog njiju popolnoma umirili in stopili na stran. »Sledil je še drugi šok, po naslednjem umetnem dihanju, ki sva mu ga dajala, pa je gospod zadihal. Takrat sva ga obrnila na bok in spremljala znake, počasi se je tudi sam začel zavedati okolice. Ker naju je prepoznal, sva vedela, da smo na dobri poti,« je rekel Zrim in dodal, da je bilo od klica na 112 do takrat, ko sta ga s Forjanovo spravila k zavesti, reševalno vozilo z zdravnikom šele v Vanči vasi. »Kar pomeni, da sva situacijo res rešila v le nekaj minutah, to pa je bilo ključnega pomena. Če bi čakali in nič storili, niti strokovnjaki ne bi mogli več pomagati.«
Pomagati in ne oklevati
Oba sta se, odkar sta pred približno enim letom opravila tečaj za prve posredovalce, prvič znašla v takem položaju. »Nikoli si nisem mislila, da bo to ravno pri očetu,« je odkrita Forjanova, ki je vesela, da je ostala prisebna in je lahko pomagala rešiti očetovo življenje. »Občutek po tem je res neverjeten, počutim se tudi ponosna, da nama je to uspelo. Dejstvo je, da v takšnem trenutku ne smeš postati paničen in ne smeš se bati pristopiti in pomagati.«
S Forjanovo se strinja tudi Zrim, ki dodaja, da v takšnih primerih nihče ne sme oklevati. »Več škode lahko storimo, če ne pristopimo in ne pomagamo. Res je veliko zadovoljstvo, ko nekomu rešiš in podaljšaš življenje, čeprav priznam, da sem vmes sam pri sebi razmišljal, kaj pa če ne bo uspelo.«
Zrimu in hčerki je neizmerno hvaležen tudi Partl, ki so ga reševalci po dogodku na pikniku takoj odpeljali v Univerzitetni klinični center Maribor. Tam so ga čez nekaj dni operirali in mu vstavili spodbujevalnik, ki bo preprečil morebiten ponovni srčni zastoj. »Marsikaj sem že preživel, pri petintridesetih letih sem doživel možgansko kap, prestal operacijo srca, vendar je bilo to sedaj najhujše. Kar nekaj tednov nisem smel dvigovati rok, vnukinje so me doma slačile in oblačile, nisem si veliko upal. Sedaj je že veliko bolje, zadnji izvidi so zelo spodbudni, tudi zdravniki so mi povedali, da lahko delam vse, kar sem prej, vendar zmerno. Tudi harmoniko lahko igram, vendar pesem ali dve,« danes z nasmeškom na obrazu razlaga Partl.
Dogodkov izpred nekaj mesecev se sedaj že z nasmehom spominjata tudi Forjanova in Zrim, ki poudarjata pomen tega, da se v lokalnih skupnostih, ki so oddaljene od centrov urgentne pomoči, ustanavljajo in razvijajo ekipe prvih posredovalcev. »V takšnih primerih se res vidi dodana vrednost tega, saj šteje vsaka minuta. Na ta način se lahko reši marsikatero življenje, seveda k temu pripomorejo tudi redne mesečne vaje,« pa pravi Anton Čontala, prav tako član DU Pertoča, ki je prisostvoval julijskemu dogodku.