Avgust Bobnjar, rojen leta 1927 v Veržeju, je bil eden od učencev ljutomerske meščanske šole. Pri sedmih letih je začel obiskovati šolo v Veržeju, po štirih letih pa je šel na meščansko šolo v Ljutomeru, kamor se je vsak dan vozil z vlakom. »V Ljutomer so se vozili iz Murske Sobote, Beltinec, Gančan in Bratonec, v Beltincih jih je prišlo na vlak kakih osemnajst, iz Murske Sobote so prišli štirje. V Veržeju nas je prisedlo trinajst.« Vstati so morali ob petih, pravi Bobnjar. »Vračali smo se ob 14. uri. Brez kosila. Imeli smo le malico – jedli pa smo tisto, kar smo prinesli s seboj, kruh, zaseko in česen. Ena od profesoric česna ni prenesla. Bila je odlična učiteljica, a ko je prišla v razred, je najprej rekla, naj odpremo okna. Odpreti smo jih morali tudi pozimi, ona je odšla ven, zunaj pet minut počakala in ko se je prezračilo, se je vrnila.«
V prvem letniku je bilo 105 učencev, za katere niso imeli dovolj prostora, zato so imeli pouk kar v telovadnici. Bobnjar pravi, da se še danes spomni predmetov, ki so jih imeli v meščanski šoli. »To je bila šola, namenjena vzgoji mladih trgovcev, raznih delavcev, obrtnikov, in tudi kmetje, ki so se izšolali, so se veliko bolje znašli. Učili so nas matematiko, slovenščino, ki je mene najbolj mučila, nemščino, fiziko, geometrijo, zemljepis in cirilico. Cirilice se še spomnim, saj sem potem šel k vojakom v Sarajevo, kjer mi je znanje cirilice koristilo.« Sogovornik pove še, da so učenci zelo spoštovali učitelje. »Nihče ni nikomur povedal žal besede. Če pa nisi znal, si lahko tudi z metrom dobil po glavi (smeh). Povem pa vam tudi, kako strahospoštovanje smo imeli do profesorjev. Če sem katerega od njih srečal, sem se hitro, še preden me je opazil, skril v drugo ulico. Nikoli namreč niso bili zadovoljni s tem, kako smo jih pozdravili,« se zasmeje.
Pravi tudi, da je bilo znanje z meščanske šole uporabno: »Ko si končal to šolo, si lahko v življenju hitro napredoval. Gimnazija v Murski Soboti ni bila tako gospodarsko podkovana. Tja so šli tisti, ki so želeli postati zdravniki in podobno.« Avgust Bobnjar je meščansko šolo v Ljutomeru obiskoval vse do nemške okupacije, ko so šolo prevzeli Nemci.
V prvem letniku je bilo 105 učencev, za katere niso imeli dovolj prostora, zato so imeli pouk kar v telovadnici. Bobnjar pravi, da se še danes spomni predmetov, ki so jih imeli v meščanski šoli. »To je bila šola, namenjena vzgoji mladih trgovcev, raznih delavcev, obrtnikov, in tudi kmetje, ki so se izšolali, so se veliko bolje znašli. Učili so nas matematiko, slovenščino, ki je mene najbolj mučila, nemščino, fiziko, geometrijo, zemljepis in cirilico. Cirilice se še spomnim, saj sem potem šel k vojakom v Sarajevo, kjer mi je znanje cirilice koristilo.« Sogovornik pove še, da so učenci zelo spoštovali učitelje. »Nihče ni nikomur povedal žal besede. Če pa nisi znal, si lahko tudi z metrom dobil po glavi (smeh). Povem pa vam tudi, kako strahospoštovanje smo imeli do profesorjev. Če sem katerega od njih srečal, sem se hitro, še preden me je opazil, skril v drugo ulico. Nikoli namreč niso bili zadovoljni s tem, kako smo jih pozdravili,« se zasmeje.
Pravi tudi, da je bilo znanje z meščanske šole uporabno: »Ko si končal to šolo, si lahko v življenju hitro napredoval. Gimnazija v Murski Soboti ni bila tako gospodarsko podkovana. Tja so šli tisti, ki so želeli postati zdravniki in podobno.« Avgust Bobnjar je meščansko šolo v Ljutomeru obiskoval vse do nemške okupacije, ko so šolo prevzeli Nemci.