Pred nekaj leti je sodelovala v oddaji X Factor na Pop TV, v tej sezoni pa v oddaji Nova zvezda Slovenije na Planet TV in se uvrstila v finale, med prve tri. »V sebi sem nekako vedela, da mi ne bo uspelo priti v superfinale. Ampak nič zato. Moj cilj ni zmaga, postavljam si svoje cilje,« pove 31-letna Elizabeta Lebar, ki jo prijatelji kličejo Betka. Odraščala je v Murski Soboti, trenutno pa živi na Ivancih. Po šolanju na Srednji zdravstveni šoli Murska Sobota je šla za pol leta živet k teti v Kalifornijo. Kot medicinska sestra je danes zaposlena v Slovenski vojski. V prostem času rada tudi kuha, a njen glavni hobi je petje.
Zakaj ste se odločili sodelovati v Novi zvezdi Slovenije? Kakšna je bila to izkušnja?
»Zelo dobra. Bilo me je strah, čeprav so mi rekli, da se to ni videlo, ampak v meni se je to dogajalo. In moj cilj je bil premagati ta strah. Ko mi je to uspelo, sem si rekla, da želim odslej biti le še sproščena. Ko sem pela v duetu, sem to svojo sproščenost že opazila. Prvo pesem, ki smo jo izvedli na izboru, smo udeleženci izbrali sami, druga pa je bila izziv, dobila sem skladbo Justina Timberlaka Cry me a River, kar sodi v pop glasbo in je sama ne bi nikoli izbrala. Ampak prav to je pomembno, da sem se pri tem učila zame nekaj novega in zadevo tudi izpeljala. Iz tedna v teden sem bila potem pogumnejša in samozavestnejša, oder mi je postal domač. S to izkušnjo sem postala močnejša.«
Pred kakšnim letom in pol ste začeli sodelovati v gledališki skupini KUD Štefana Kovača. Igrali ste v predstavi Zbirni center, in to kar glavno žensko vlogo. V njej ste bili tako prepričljivi, da je bilo kar težko verjeti, da je to vaša prva vloga, če pustimo ob strani izkušnje iz osnovnošolskih predstav. Ampak ta talent je najbrž malce podedovan, saj je že vaš dedek vodil ljubiteljsko gledališko skupino v Bogojini.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
»Res je, dedek, ki je bil sicer strasten lovec, je vodil tudi ljubiteljsko gledališko skupino, v njej pa je igrala tudi moja mama. Dedek je pel tudi v pevskem zboru. Opaziti je bilo, da res uživa v petju. Oče pa je bil v Bogojini, odkar pomnim, vsako leto Miklavž, to je bilo pri nas prav čarobno. Vsa leta je to delal prostovoljno. S tem nama je s sestro dal pomembno sporočilo, da ni vse v denarju, ampak je pomembno, da drugim nekaj daš.
Zanimivo je, da me v gledališču pa sploh ni bilo strah. Prav nič. Vživeti se v nekoga drugega in ustvarjati nekaj skupaj z drugimi na odru se mi je zdelo čudovito, izredno sem uživala pri tem. Dodatni izziv je bil, ko mi je režiser, ker je eden od igralcev zapustil predstavo, dal še njegovo vlogo in sem igrala dve vlogi. Režiser Luka Martin Škof mi je izredno pomagal s svojimi nasveti, usmeritvami in je nekako šlo. To je bila res izjemna izkušnja.«
Ste zelo čustveni, kako gre to skupaj s službo v Slovenski vojski? Kaj je pravzaprav vaše delo tam?
»Ko oblečeš uniformo, postaneš drug človek in tudi vedeš se potem drugače. Štiri leta in pol sem bila vojakinja v pehoti, bila sem tudi namerilka puškomitraljeza. Zdaj delam kot medicinska sestra. Pri vseh aktivnostih vojske, na primer na vajah, mora biti tudi sanitetna služba. Če pride do kakšnih poškodb, zagotovimo prvo pomoč. V glavnem so to kakšne ureznine, padci, zvini, dehidracije, glavoboli in podobno.«
Celoten intervju z Elizabeto Lebar si lahko preberete v novem Penu, ki ga najdete v novi številki Vestnika.
V novem Penu pa tudi:
- intervju z vedno iskrivim filozofom dr. Miranom Puconjo,
- in zgodbe o
Mileni Pfeiler iz Nasove, pevki v New Yorku,
- o nekdanjem uredniku in direktorju Pomurske založbe Ludviku Sočiču,
- o kasaški družini Sagaj iz Ključarovcev,
- in še mnoge druge zanimive vsebine!
