Danes, ob prazniku združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, bo na Radiu Slovenija premiera radijske igre Bratonski pil. Avtorica dramskega besedila, ki je podlaga za igro, je dramatičarka prekmurskih korenin Tamara Matevc. »Ob cesti med Dokležovjem in Beltinci vštric Bratonec stoji na visokem kamnitem podstavku z letnico 1724 znamenje, ki naj bi ga dala postaviti oče in sin, potem ko sta se kot tovornika rešila smrti. Umoriti ju je nameraval gostilničar, pri katerem sta na poti iz Gradca prenočevala, da bi si pridobil njun izkupiček za prodano žito in konje,« v uvodu na kratko povzame legendo sogovornica. S pripovedjo se je prvič srečala v otroštvu, ko ji jo je pripovedovala babica iz Bratonec, pri kateri je preživljala počitnice. »Bila je ena tistih zgodb, ki sem jih želela poslušati znova in znova, polna napetosti in groze, vendar s srečnim koncem in pravično rešitvijo,« se spominja.
Njena starša izhajata iz istega kraja, po študiju pa sta se s trebuhom za kruhom odpravila v Tolmin, kjer je Matevčeva preživela čas osnovne in srednje šole. S Prekmurjem so ostali močno povezani. »Obe babici sta mi veliko pripovedovali, obe sta imeli veliko knjig, otroško domišljijo pa je še posebej burila, če se lahko tako izrazim, lokalna kronika. Na primer, kdo vse je od mojega zadnjega obiska umrl, kdo je skočil v Muro, kje so kradli … Skratka stvari, ki mi jih odrasli niso radi pripovedovali in zaradi katerih sem s toliko večjo pozornostjo prisluškovala pogovorom, ki so jih imeli med seboj, ko so pozabili, da sem poleg, saj sem se nenasitna te dražeče groze znala narediti zelo nevidna,« razlaga. To grozo je lahko prenesla, ker se je v Prekmurju počutila varno in ljubljeno. »Za majhno deklico se je zdel svet v Prekmurju varen kraj, kjer se strašne stvari godijo samo v pravljicah in se vedno tudi nekako pravično razrešijo.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Lendavi razstava 30 fotografij v črno-beli tehniki
V galeriji Muzeja meščanstva v Lendavi je na ogled fotografska razstava Zorana Kolarića, ki prihaja iz sosednjega Čakovca na Hrvaškem in je član Fotokluba Zagreb.
Na pobudo strica
Z leti se je v pomursko pokrajino vračala čedalje manj, stari starši so umrli, lokalna kronika pa je izgubljala pridih pravljične romantike. Toda leta 2012 jo je poklical Martin Sreš oziroma stric Tinek, kakor mu pravi, in jo prosil, da bi ob stoti obletnici rojstva duhovnika, raziskovalca in zgodovinarja Ivana Škafarja napisala zgodbo o bratonskem pilu. »Stric Tinek si je želel, da bi jo po sveti maši, posvečeni spominu na Ivana Škafarja, povedal naši širši družini in tako obogatil to slovesnost.« Pobuda jo je prevzela s spomini, v publikaciji Stopinje iz leta 1972 pa je našla gradivo v knjižnem jeziku. Tistega leta je pripoved namreč zapisal pokojni duhovnik, njemu pa jo je povedal Števan Pivar. O bratonskem pilu se je sicer pisalo že prej.
Igro je v prekmurščini Tamara Matevc zapisala že pred leti, v procesu ustvarjanja pa se je vračala v čas, preživet v Prekmurju. »Zapis v prekmurskem narečju je tudi moje posvetilo prednikom, najprej mojim staršem in starim staršem ter vsej moji rodbini, za katero se mi je zdelo, da pazi name, ko sem bila majhna, in to na način, da sem se počutila brezmejno svobodna in varna obenem.« Naslednji razlog za besedilo v prekmurščini pa je, da je Sreš pripovedovalec, ki s svojim načinom suverenega prehajanja med različnimi liki drži poslušalce ves čas v napetosti, in da mu bo služilo kot predloga za nastop. Sogovornica, ki sedaj živi na Vrhniki, prekmurščino razume, vendar je ne govori tekoče. Za končni pregled je zato prosila slovenistko in naravno govorko Manuelo Markoja.
Že pred desetimi leti je razmišljala, da bi bil zapis primeren za radijsko igro. Zato jo je toliko bolj razveselilo, ko so na radiu pokazali zanimanje za produkcijo.
Nadeja se, da bo igra pripomogla k poznavanju ozadja tega znamenja tudi med mladimi. »Da bi mlade in seveda vse generacije spodbujalo k optimizmu, da lahko človek v vsaki na videz še tako brezizhodni situaciji najde rešitev,« pravi Tamara Matevc, dramatičarka ter ob Samu M. Strelcu in Gregorju Matevcu ustanoviteljica in vodja osrednjega slovenskega gledališkega portala Sigledal.
Pomembna je avtentičnost
Da je besedilo vezano na dogodek iz Prekmurja, ni edini razlog, da je tudi igra pisana in igrana v narečju. »Sam govor z melodijo in svojevrstno žlahtnostjo daje pripovedi magičnost in posebno barvitost, vzdušje. Zagotovo je, tako kot za vsako narečje, danes še posebej pomembno, da ga skušamo ohraniti, govoriti, saj ne ohranja le bogastva slovenskega jezika, marveč tudi domišljijo, tako na področju melodičnosti, ritma kot tudi slikovne predstavnosti, pa tudi povezavo s koreninami,« pove režiserka Ana Krauthaker. Strokovnjaki s področja govora so jo opozorili, da prekmurščino zaradi specifik ni lahko posnemati, zato je iskala igralce prekmurskih korenin. Pravi, da ji je to povzročilo kar nekaj preglavic, saj takih ni veliko, obenem je morala upoštevati še starost in značaj likov v radijski igri.
Snemanje je potekalo v Domu pod Storžičem in v okolici, v radijski igri nastopajo Evgen Car, Vladimir Vlaškalić, Anita Gregorec, Ludvik Bagari, Blaž Šef in Jožef Ropoša. Edini igralec brez prekmurskih korenin je Šef. Zanimivost radijske igre je, da bo junaškega sina iz pripovedi zamenjala pogumna hči. Režiserka še pojasni, da so pripovedovanje Carja snemali s skladateljem in glasbenikom Janezom Dovčem, ki je v avtorsko glasbo vpletel prekmurske glasbene motive. »Ker je 'prekmurščin' več, nobeden od igralcev pa ne prihaja prav iz Bratonec, smo skušali najti neko splošno prekmursko narečje, nikakor pa se nismo nagibali k temu, da bi besedilo prilagajali z namenom večje razumljivosti.« Verjame namreč, da je smiselno znanje in percepcijo širiti in ne zmanjševati. Oblikovalka glasbe Darja Hlavka Godina je v radijsko igro vključila še nekaj posnetkov ljudskih pesmi, dramaturginja je bila Vilma Štritof, tonska mojstra pa Sonja Strenar in Matjaž Miklič.
Celotno zgodbo Bratonski pil si lahko preberete TU.
Premiera radijske igre bo danes ob 21.05 na Prvem.