Jožef in Irma Kovač iz Murske Sobote sta leta 1974 v drevesnici takratne kmetijske zadruge na Hodošu kupila sadiko metasekvoje. Že dalj časa sta želela na dvorišču domače hiše v Kajuhovi ulici posaditi drevo, ki bi krasilo okolico in hkrati dajalo senco, kjer bi se zbirali z družino. Že sadika je merila v višino slabe štiri metre, zato sta jo morala domov pripeljati v prikolici, pozneje pa je zrasla 27 metrov visoko. Tako velja za najvišje drevo v Murski Soboti, ki je vidno daleč naokrog. »Nikoli si nisva mislila, da bo drevo zraslo tako visoko in da bo vidno iz okoliških krajev. Tako veliko ljudi ravno zaradi drevesa ve, kje stoji naša hiša,« pravi Irma Kovač.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Metasekvoja, katere premer krošnje meri približno meter in pol, spada v družino Cupressaceae, kamor denimo spada mamutovec. Mnogo ljudi zato drevo zamenjuje za sekvojo, Kovačeva pa vsem z veseljem pojasnita, za katero vrsto drevesa gre. Še posebej z navdušenjem to počne Jožef, ki vsa ta leta vestno skrbi za drevo. »Prijatelji so moža večkrat v šali vprašali, kaj bi storil, če bi moral izbirati med mano in drevesom. Vedno jim je v smehu odgovoril, da bi se raje odpovedal meni kot posekal drevo.«
Čar dajejo lučke
Drevo je pravi okras dvorišča Kovačevih. Čeprav ne morejo posedati v senci njegove krošnje, je drevo zanje zelo pomembno in so nanj ponosni. Za urejeno podobo drevesa poleg gospodarja skrbijo člani Prostovoljnega gasilskega društva Murska Sobota. Ti v dogovoru z Jožefom pridejo vsakih nekaj let, da porežejo manjše poganjke na deblu ter spodnji red vej na krošnji. »Ker sva že oba starejša, so nama gasilci v veliko pomoč. Vedno pridejo z gasilsko lestvijo, saj drugače ne bi mogli splezati na drevo,« pove Irma. Gasilcem se pri obrezovanju pridruži tudi Jožef, ki s smolo skrbno premaže mesto, kjer je bila veja odžagana. Tako namreč prepreči, da bi se deblo začelo sušiti in propadati. »Mož gre z veseljem gor, meni pa bi noge klecnile, saj se bojim višine,« pove ponosna lastnica drevesa.
Metasekvojo Kovačevih že dobro desetletje krasijo tudi lučke. »Mož je kupil tri garniture lučk, ki smo jih napelji s pomočjo gasilcev. Ti so eno garnituro lučk morali že v celoti zamenjati, saj so izgorele.« Kovačevi lučke na drevesu prižgejo ob posebnih priložnostih. Zasvetijo za 1. maj, ob uličnem pikniku in med božično-novoletnimi prazniki. Takrat so prižgane ves mesec, od 6. decembra do 6. januarja. »Prižgemo jih tudi ob rojstvu otrok v naši ulici in ob rojstnem dnevu našega najmlajšega vnuka Abela.« Kovačeva imata tri vnuke, poleg Abela še Matica in Nevo, vsi trije pa se tako kot njuna stara starša radi zazrejo v višino in občudujejo domače drevo. »Mislim, da so nad našim drevesom navdušeni tudi sosedje. Nihče si namreč ni nikoli predstavljal, da lahko zraste tako visoko in postane tako mogočno,« pravi Kovačeva.