Če pustimo ob strani nekatere napade virusov, s katerimi so se ljudje srečevali v nedavni preteklosti, so nas na to opozarjale virusne pandemije pri živalih – npr. prašičja kuga. Bistveno manj na očeh javnosti so vedno nove virusne rastlinske bolezni.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Pri virusnih obolenjih živali je bilo pomembno zgolj to, da se ne prenaša na človeka, zato se je na posledice pandemij gledalo zgolj s poslovnega vidika. Na eni strani je bilo res pomembno, da ne prizadene domače črede posamezne države, na drugi pa je bilo bistveno pomembneje, kakšni dobički se bodo kovali na račun pojava bolezni v posamezni državi. Primarni sektor – kmet je bil »nujno zlo«, brez katerega se veliko poslov ne more odvijati, saj mora blago za posel nekdo pridelati, in to ne z danes na jutri. Tudi prehranska varnost ali samooskrba je bila zgolj retoričen okrasek razvojnih dokumentov, za zagotavljanje popolne samooskrbe s hrano pa nam je bilo malo mar. Ključni so bili in so dobički, in to ne samo trgovcev, ampak tudi predelovalne industrije. Predvsem ta ima še vedno podcenjujoč odnos do domače pridelave. Slovenija lahko brez večjih težav, tudi po podatkih statističnega urada, pridela dovolj krušnega žita za svoje potrebe. Dejansko pa dosegamo komaj 70-odstotno samooskrbo. Temeljni problem je v stalnem zniževanju odkupnih cen žita v zadnjih nekaj letih. Zniževanje cen in zavračanje domačega pridelka je privedlo do tega, da se je struktura pridelave močno spremenila – kmetje so se preusmerili v pridelavo krmnih namesto krušnih žit. Že nekaj let bijemo plat zvona na račun oskrbe s svinjskim mesom. S cenami in tudi kmetijsko politiko zavestno uničujemo panogo. Nepredstavljivo je, da so bili radgonski kmetje že ob izbruhu pandemije koronavirusa primorani prodati 2500 prašičev v Avstrijo. Po izbruhu izrednih razmer so se kmetje začeli srečevati z zniževanjem cen in zavračanjem odkupa živali in pridelka. Drži sicer, da se je popolnoma ustavila javna poraba živil v šolah in vrtcih. Zastal je tudi turistični sektor, ki je prav tako velik porabnik hrane. Na srečo je tokrat država ukrepala odločno in ustavila cenovne igre na kmetijskem trgu. Zagotovila je tudi interventni odkup tržnih presežkov za blagovne rezerve. Glede na to, da je kmetijski sektor v pripravi na spomladansko setev, je prav, da so omejili zviševanje cen repromateriala – predvsem semen.
Z interventnim zakonom nekatere probleme v panogi država rešuje. Vprašanje pa je, koliko ji bo uspelo spremeniti nekatere trende, ki smo jim bili priča pred pandemijo. Velik del svežega surovega mleka je končal na italijanskem trgu, podobno se je dogajalo z najkakovostnejšim govejim mesom. In to ne zato, ker tega mesa ali mleka ne bi potrebovali za lastno oskrbo, ampak zato, ker so tudi kupci našemu kmetu ponudili dostojne cene.
Pri hrani se v tem času najbolj vidi ranljivost posamezne države, ki kmetijstva v svojem razvoju in normalnem delovanju ne obravnava kot sistemsko pomembno infrastrukturo. Ključnega pomena ni samo »pametno kmetijstvo«, ampak predvsem to, kako bodo obravnavani tisti, ki se ukvarjajo z obdelavo zemlje in pridelavo hrane. Nekoč so tako npr. polkmetje prispevali pomemben delež k zagotavljanju prehranske varnosti.