Še istega leta je otroke začela poučevati Cilka Dimec Žerdin, ki je orala ledino v specialnem šolstvu Gornje Radgone in celotnega Pomurja. Za svoje delo je prejela veliko priznanj, med drugim tudi Žagarjevo nagrado za pionirsko delo na področju specialnega dela v Pomurju in Šilihovo nagrado za vzgojno-izobraževalno delo na območju Občine Gornja Radgona.
Sprva pomožna šola se je leta 1960 preimenovala v Posebno osnovno šolo Gornja Radgona. Veliko napora je bilo v tistem času vloženega v ozaveščanje javnosti in ob dvajsetletnici obstoja je takratna ravnateljica Cilka Dimec Žerdin zapisala: »Posebna osnovna šola je postala last ljudi radgonske občine, sprejeli so jo za svojo, sprejeli so jo z razumevanjem več ali manj vsi, vrasla se je v miselnost naših ljudi. Prav zaradi tega pa nam je porok, da bodo v njej našli topel dom in ustrezno usposobitev za življenje in delo vsi tisti naši otroci, ki so zaradi svoje prizadetosti pod posebnim družbenim varstvom«. Šola od leta 1977 nosi ime rojaka in znanega bibliografa dr. Janka Šlebingerja, ki velja za enega pomurskih velikanov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurec, ki ga najbolj poznamo po Modrem dirkaču, izdal zbirko pesmi
Govorijo o naravi, življenju, ljubezni, fantaziji in še o čem.
So družina skupnega zavoda
Iz šolske kronike je razvidno, da je v šolskih letih 1964/65 in 1989/90 šolo obiskovalo več kot sto učencev. Zatem je začelo število naglo upadati in leta 2009 so prenehali delovati kot samostojen zavod in prešli pod Osnovno šolo Gornja Radgona kot podružnična šola (PŠ) dr. Janka Šlebingerja. »Devet let je, odkar so na lokaciji Osnovne šole Gornja Radgona in delijo prostor s preostalimi učenci,« pove ravnatelj OŠ Gornja Radgona Dejan Kokol. »Ves čas sobivajo in med njimi resnično vlada simbioza. Prej so obstajali tabuji in so imeli otroci vedno neki odpor do njih, a odkar so družina skupnega zavoda, se tabuji podirajo, strpnost in razumevanje pa se večata,« je zadovoljen, z njim pa se strinja tudi Sandra Sep, vodja podružnične šole. Trenutno imajo na PŠ dr. Janka Šlebingerja dva oddelka prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom, v katerih je deset otrok, in dva oddelka s posebnim programom vzgoje in izobraževanja, v katerih je trinajst otrok. To so otroci oziroma ljudje z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, na šoli pa se lahko izobražujejo do vključno šestindvajsetega leta starosti. Vključeni so šolarji iz štirih občin: Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici.
Strah je v starševskih očeh drugačen
»Vpis v te programe je bil in za večino staršev še zmeraj je stresen in težek. Pomeni fobijo oziroma strah, ki je v starševskih očeh drugačen kot v naših. Ko vidijo, začutijo oziroma spoznajo našo šolo, jim je prehod veliko lažji. Ni pa enostaven,« pravi Kokol. »Nekateri dejstvo, da bo njihov otrok obiskoval posebno šolo, težko sprejmejo ali ga sprejmejo zelo površinsko, zato s starši veliko delamo tudi na zaupanju,« je še povedala Sepova, ki razloži, da je v programu z nižjim izobrazbenim standardom – v primerjavi s klasičnim programom – veliko več praktičnih oziroma starih vzgojnih predmetov tehnike, gospodinjstva, tudi likovne vzgoje. V oddelkih posebnega programa pa je program še bolj praktično naravnan, veliko je poudarka na ročnih spretnostih, razvijanju samostojnosti, osebni higieni, športni vzgoji. »Cilj je priprava na življenje, na samostojnost,« dodaja. Vsi učenci se po svojih močeh in zmožnostih vključujejo v dejavnosti in projekte na šoli in skupno izvajajo kulturne, športne in druge dneve dejavnosti. Skupaj z mentorji se vključujejo v razne prireditve, pripravljajo pa tudi svoje in tako razvijajo občutek pripadnosti.
Težave s kadrom, veseli pa organiziranega prevoza
»Trenutno smo strokovno kar izpopolnjeni, imamo pa še vedno težave s kadrom, saj specialnega rehabilitacijskega kadra primanjkuje. Dejansko se grebemo, da dobimo ustrezen kader,« je neposreden ravnatelj Kokol. V minulih letih so se učitelji strokovno usposabljali in pridobivali znanja na različnih področjih, ki so potrebna za poučevanje učencev s posebnimi potrebami, katerih motnje so vedno bolj kompleksne.
Letos so se starši posebej razveselili organiziranega šolskega prevoza, ki se izvaja na območju Svetega Jurija ob Ščavnici, Radenec in Gornje Radgone. »Gre za zajeten finančni zalogaj in zelo smo veseli, da so nam občine prisluhnile ter gledale tudi na dobrobit otrok. Gre za standard, ki ohranja šolo pri življenju,« je povedal Kokol in dodal, da učenci niso tako samostojni, da bi lahko uporabljali šolski avtobus, po zakonu pa jim tudi pripada pravica do prevoza do vrat.
