»Kar lahko, si izdelam sam«

Jože namreč živi z ženo Ireno na domačiji, ki sta jo s pridnimi rokami sama dogradila in počasi razvijala. Nedolgo tega, ko so se s kmetijstvom ukvarjali skoraj vsi prebivalci Budinec, sta tudi Tibolova imela manjšo kmetijo, ki jima je, ob Jožetovi službi, prinašala dodaten vir zaslužka za preživetje družine.

Sedaj obdelujeta le še manjši kos zemlje, zgolj toliko, da si pridelata nekaj hrane. Sta pa zato v zadnjih nekaj desetletjih bolj ustvarjalna na drugih področjih, predvsem gospodar Jože.Pred dobrimi dvajsetimi leti se je povsem po naključju začel ukvarjati s pletenjem košar in drugih izdelkov iz šibja. Plete tudi cekarje in »drvenke« oziroma pletene posode, ki so jih nekoč uporabljali za žito, izdeloval pa je tudi brezove metle iz vrbe ali »pantovca« po domače. »Šibje za metle sem moral vedno iskati po gozdu, ker namreč v bližini doma ne rastejo breze. Sedaj metel več ne izdelujem, saj sem jih naredil že preveč in mi je moj šef prepovedal,« se je pošalil Jože in pokazal na ženo.

Pol dneva za košaro

Plesti se je naučil sam, saj se s tem nihče v družini prej ni ukvarjal. »Sprva mi je šlo zelo težko, saj nisem imel nobenega predznanja. Predse sem si postavil eno košaro in poskušal po njej splesti novo. Nekaj časa mi ni šlo, vendar sem poskušal vedno znova in enkrat se je posrečilo,« je povedal Tibola. Sedaj z veseljem deli svoje znanje tudi med druge in jim pokaže postopek pletenja košar. Kot pravi, se vsi učimo vse življenje in če je volja, se vse da. »Nihče namreč ni tako neumen, da se ne bi zmogel nečesa naučiti in nihče ni tako pameten, da bi vse vedel,« je še pristavil.

Jože Tibola splete letno oziroma v času trajanja jeseni in zime do dvajset košar, za kar potrebuje približno eno prikolico vrbovega šibja. Material, ki ga potrebuje, si pridela sam. »Eno vejo posadim v zemljo in v približno treh letih začne roditi oziroma poganjati nove veje. Ko pade listje, te veje porežem in jih posušim, saj drugače ne morem plesti. Če se namreč šibje ne posuši, je košara mehka in nima prave oblike,« je povedal Tibola. Eno košaro izdeluje približno pol dneva, saj mora prej sortirati vso šibje, zanjo pa porabi malo več kot sto šib. Košar in ostalih izdelkov ne prodaja nikjer na stojnicah ali v specializiranih trgovinah, ponuja pa jih na raznih prireditvah, ki potekajo v domači vasi ali pa kar doma, saj jima vsakodnevnih obiskovalcev ne manjka.

Ukvarja se tudi s čebelarstvom

Tibola, ki je že nekaj let upokojen, je kot zidar delal v Avstriji, po poškodbi pa je odšel delat na pošto. Ker se v času službe ustvarjanju ni mogel bolj posvetiti, mu je sedaj, ko je v pokoju, toliko lažje, saj mu za vse ostane več časa. Bolj intenzivno se sedaj ukvarja tudi s čebelarstvom, ki ga navdušuje. Prve tri roje je pred več kot 40 leti podedoval od soseda, nato pa jih je z leti imel vedno več. Pred časom jih je imel celo 80, vendar zaradi obsega dela s čebelami tega ni več zmogel. Sedaj imata z ženo Ireno 30 rojev, za katere skrbita oba, sama sta tudi izdelala vse panje. Pridelujeta tri vrste medu, in sicer cvetličnega, akacijevega in kostanjevega, poleg tega pa še propolis. Na stojnicah se sicer ne predstavljata, vendar sta Jože in Irena s svojim medom dobro poznana daleč naokrog. »Sam se nimam za čebelarja, sem samo upokojenec, ki se ukvarja s čebelami,« je pristavil Tibola.

Podpora družine je bistvena

Pri vseh dejavnostih, s katerimi se Tibola v času od upokojitve intenzivneje ukvarja, ga družina podpira, saj, kot pravi sam, brez tega ne bi zmogel. Sinova, ki sta že vrsto let na svojem, sta bila sicer nekoliko manj navdušena nad čebelarstvom, mu pa zato pri tem toliko bolj stoji ob strani žena. Kot je v šali povedal Jože Tibola, je med njegov samo dokler ga žena ne odnese. Ona namreč skrbi bolj za nabavo steklenic in ostalega materiala za polnjenje medu, tudi pakiranje je v njeni pristojnosti.
Tibolova se dopolnjujeta v vseh pogledih. Poleg vseh dejavnosti, s katerimi se ukvarjata, jima je skupna tudi ljubezen do glasbe. Jože namreč igra na diatonično harmoniko oziroma frajtonarco, ki si jo je kupil pred 30 leti. »Šest mesecev sem delal, da sem jo lahko odplačal, vendar mi ni žal,« je povedal. Tudi igranja na harmoniko se je priučil sam. »Ker ne poznam notnih zapisov in velikokrat tudi ne besedil pesmi, sem poslušal ženo, kako poje, in tako sem se naučil igrati. Včasih zaigram kaj narobe, vendar je bolj važno to, da v tem oba uživava,« je dodal Tibola. Nedeljski večeri so v hiši Jožeta in Irene načeloma rezervirani za petje, takrat v majhni, prijetni kuhinji ob stari peči prepevata predvsem stare, ljudske pesmi. Velikokrat zapojeta tudi skupaj z obiskovalci, ki se ravno zaradi njune dobre volje in srčnosti radi vračajo v njun skromen dom.