Artnikova nenehno poudarja, da dosežena globina še ni izpolnitev zadanega cilja, varno se je namreč treba tudi vrniti na površino. Ker nikoli ne gre do skrajnega roba svojih sposobnosti, je s preudarnostjo, umirjenostjo in izjemno osebnostno integriteto svetel zgled mlajšim športnikom in vsem potapljačem. Z njo smo se srečali v Gledališču Park, kjer jo je gostilo Potapljaško društvo Murska Sobota skupaj z Zavodom za kulturo, turizem in šport Murska Sobota.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bo država vrtine zapečatila?
Družba Geoenergo v stečaju je 19. aprila izgubila rudarsko pravico, koncesijska pogodba o izkoriščanju mineralne surovine nafte in zemeljskega plina, ki je zaradi delujočih vrtin pomembna predvsem za območje petišovskega plinskega polja, pa je prenehala veljati.
Kako se je vse skupaj začelo?
»S prostim potapljanjem (freediving) sem se spoznala, ko sem imela trideset let. Bila sem v fazi življenja, ko sem bila nerealizirana, ko nisem počela ničesar takega, kar bi me veselilo, oziroma niti nisem vedela, kaj bi bilo tisto, kar bi me veselilo. Iskreno lahko povem, da sem že bila na tistem mestu, kjer sem hotela obupati, zato sem popolnoma prepustila nadzor. In zgodil se mi je čudež. Tako se mi je pojavilo to prosto potapljanje in moj prvi poskus v bazenu. Že takoj, po tem prvem poskusu, sem vedela – to je to. Čutila sem, da sem to jaz in da se lahko s tem končno izražam.«
Kdaj je bilo jasno, da bo prosto potapljanje način življenja?
»Nekaj let sem še trenirala v bazenu in seveda še morala hoditi v službo. Potem pa je prišla tista vmesna faza, ko sem se morala odločiti. In vse v meni mi je govorilo: pojdi naprej. Tako sem leta 2015 spakirala kovčke in odpotovala v Egipt. V tisti fazi dejansko nisem vedela, kaj se bo zgodilo in kako mi bo pravzaprav šlo. Ko zdaj gledam nazaj, vidim, da je to bila hrabra odločitev, ampak takrat nisem imela izbire. Vedela sem, da to moram narediti. V veliko veselje mi je, da sem se takrat tako odločila. Zato velikokrat pravim ljudem, naj poslušajo svojo intuicijo, ker ona ve, kaj je prav. In tako sem se odselila v Dahab v Egipt in tam trenirala svojo prvo sezono. Po hitrem postopku sem začela osvajati te globine, tako da sem že leta 2016 na svetovnem prvenstvu osvojila dve zlati kolajni. Leta 2017 sem naredila potop na 100 metrov in postala svetovna prvakinja ter s tem dala jasno vedeti, da pa zdaj ni več šale.
Tudi mediji so bili zainteresirani za to zgodbo in te zunaj serijske rezultate, tako da sem končno dobila tudi sponzorje in si pravzaprav lahko tudi privoščila to pot. Prvi dve leti sem namreč tekmovala s pomočjo lastnih financ.«
Lansko leto je bil vrhunec?
»Leto 2018 je bilo tako tudi zelo uspešno. Skoraj ni bilo medija, ki ni poročal o tem mojem izjemnem rezultatu, kar me izjemno veseli, ker vidim, da so tudi ljudje zelo dovzetni za ta – recimo mu – šport oziramo to aktivnost, ki je meni absolutno spremenila življenje. Ne gledam je kot samo šport, ampak kot način življenja in morda lepo metodo za razreševanje raznoraznih travm. Tako da bom v bodoče osredotočena tudi na to smer. Se pravi, ne samo tekmovanja, ampak tudi še kaj drugega.«
Kakšen bi bil opis prostega potapljanja?
»Prosto potapljanje delimo na dve glavni veji: bazenske discipline in globinske discipline. Jaz sem sedaj usmerjena predvsem v globinske discipline, ker je izredno težko trenirati, tekmovati in biti na vrhu v obeh vejah. Sicer v bazenu treniram in je to del mojih treningov, tekmujem pa v globinah.
Pri bazenu je bistvo to, da preplavaš čim več dolžin, se pravi z ene strani zidu na drugo stran, potem narediš obrat in tako naprej. In to seveda vse na en dih. Za primer naj povem, da moški svetovni rekord v disciplini monofin, se pravi z eno veliko plavutjo, ko si videti kot morska deklica, znaša 300 metrov, to je šest olimpijskih bazenov. Disciplina statika pa je ta, ki ji mi rečemo, da plavaš 'mrtvaka', kar pomeni, da ležiš na miru in si pod vodo. Tu moški svetovni rekord znaša 11 minut 35 sekund.
Kraljevska disciplina pri globinskih disciplinah pa je tista z monoplavutko, kjer lahko gremo tudi najgloblje. Prosto potapljanje je kategoriziran šport v Sloveniji, zdaj pa se veliko dela na tem, da naj bi postalo tudi olimpijska disciplina leta 2024 v Parizu.«
Kako globoko se lahko potopi človek?
»Na začetku sedemdesetih so znanstveniki dejali, da se človeško telo ne more potopiti globlje od 50 metrov. No, že leta 1978 pa je človek dosegel globino 100 metrov. To samo priča, koliko tega še sami skupaj z znanstveniki ne vemo o potapljanju. In tudi mene večkrat vprašajo, koliko je še rezerve za še globlje potope. Sama pravim, da je še veliko rezerve, sploh ko bomo dojeli, kako pomembna je ta komunikacija med glavo in telesom.«
Na kaj je treba najbolj paziti pri prostem potapljanju?
»Na pritisk okolja in izenačevanje pritiska. Ko se potopimo, začutimo ta nenaden pritisk, kot da nam bo glava eksplodirala. To je ta pritisk okolja. Imamo pa posebno tehniko, s katero lahko ta pritisk izenačimo. Na površini je ta pritisk recimo en bar, na vsakih deset metrov potopa pa se ta pritisk poveča za en bar. Torej na stotih metrih, kamor jaz rinem, je pritisk enajst barov. Pnevmatika ima na primer malce več kot dva bara.
Na površini je kapaciteta pljuč šest litrov, na 40 metrih globine pa je le malo več kot en liter. Torej se pljuča zelo skrčijo oziroma stisnejo zaradi tega okoliškega pritiska. Telo se stisne, zato da postanemo negativno plovni. Kaj to pomeni? Ko smo na površini, čutimo to plovnost, ki nas nosi gor na gladino. Ko pa se potopimo do desetih ali petnajstih metrov, se zrak v telesu stisne in to povzroči, da postanemo dejansko negativno plovni, torej začnemo počasi toniti dol. Tudi sama se pri teh potopih v enem trenutku več ne poganjam s plavutmi, ampak začnem enostavno toniti dol v globino.«
Kakšni občutki se porajajo ob potopu v temne globine?
»Velikokrat me vprašajo, kaj se dogaja z mano, ko se potapljam v takšne globine. Jaz se ob tem spremenim. Nisem več Alenka Artnik, ampak nekdo drug. Niti ne nekdo, ampak nekaj drugega.«
Kako je bilo ob svetovnem rekordu?
»Ta tekma na Bahamih je zelo specifična. Velja za nek Wimbledon v našem športu. Je malce drugačna od svetovnega prvenstva. Tam imaš za vsako disciplino en poskus. Lahko tekmuješ v vseh disciplinah, jaz najraje tekmujem v največ dveh, ker se mi je nanju veliko lažje pripraviti. Na svetovnem prvenstvu imaš točno določen dan za disciplino in potop. Na Bahamih pa imaš v roku desetih dni šest poskusov. Jaz sem se tukaj odločila za mojo paradno disciplino z monoplavutjo in tu naredila ta svetovni rekord 105 metrov. Veliko ljudi okrog mene je takrat pričakovalo, da bom šla še globlje, saj je bil ta potop izredno močan in sem imela še precej rezerve, ampak vseeno sem se odločila, da se tu ustavim, saj sem si želela dati več časa za iti še globlje. In mislim, da sem se zelo dobro odločila.«
