»Kot bi bili tovor«

»Vem, to je zanje posel. Zame pa je veliko več. Zdaj, ko zaradi oslabelosti ne morem več sesti za volan, mi nadomeščajo izgubljeno neodvisnost in da še s prevozi ne bremenim domačih,« je izpovedovala. V povedanem je zajeto veliko tega, kar pomenijo nenujni sanitetni reševalni prevozi. So kazalec razvitosti in humanosti družbe, so pomemben socialni dejavnik in so tudi posel. Tako kot skoraj vse v zdravstvu. Bolnikom, ki so zaradi bolezni telesno in duševno ranjeni, pa so nenujni reševalni prevozi nadvse pomembni za življenje. Ostati človek ter ohraniti dostojanstvo, tudi ko bolezen življenju jemlje moč, je namreč neprecenljivo.Zaradi vsega tega, kar nenujni reševalni prevozi pomenijo, jih je nedopustno primerjati s taksi službo samo zaradi posameznikov, ki to pravico zlorabljajo ali jo izsiljujejo pri zdravnikih.
Doslej pa je bila ta pravica vredna poklona tudi zaradi načela enakosti ne glede na to, ali je bolnik iz zadnje vasi na Primorskem ali v Prekmurju. A zdaj ji je pomemben del tega vzela sprememba, ki pravi, da bo poslej prevoz plačan v celoti samo do najbližjega izvajalca zdravstvenih storitev in ne do tja, kamor bolnik želi iti. Predvsem pa prevozov ne bo več za bolnike, ki jih potrebujejo bolj iz socialnih kot zdravstvenih razlogov. Oboje pomeni manj socialne države, poglabljanje neenakosti in razlik med ljudmi na osnovi tega, kje kdo živi, med revnimi in bogatimi. In tudi med mestnimi središči, kjer imajo bolniki zdravstvene ustanove blizu dvorišča, in obrobjem, od koder se je treba peljati do njih tristo kilometrov. Pri tem je najbolj vznemirljivo ozadje, v katerem so jasni obrisi nekega dogovora in prikrite politične kupčije.

Nenujni reševalni prevozi so priložnost za zaslužek prevoznikov, javnih in zasebnih. V luči sprejetih omejitev je treba poudariti, da so plačani iz javne zdravstvene blagajne (ZZZS) samo do deset odstotkov, preostalo pa plačajo zavarovalnice, ki sklepajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Prav tako je pomembno vedeti, da ZZZS plača svoj delež posameznemu izvajalcu samo za dogovorjeni obseg prevoženih kilometrov, medtem ko druge zavarovalnice plačajo devetdeset odstotkov za vse prevožene kilometre, torej brez omejitev. Da. Izplača se voziti tudi za deset odstotkov manjše plačilo. Zato tudi nastaja tako velika razlika med dogovorjenimi in dejansko opravljenimi kilometri, kar je očitno predvsem v obrobnih regijah. V mestnih središčih s pomembnimi zdravstvenimi ustanovami je posla razumljivo manj, čeprav je možnost poplačila prevoženih kilometrov v celoti večja. Kvota sredstev v javni zdravstveni blagajni, namenjena plačilu nenujnih reševalnih prevozov, se namreč deli med regijami v deležu, ki ustreza številu prebivalcev, in ne po potrebah zaradi oddaljenosti od zdravstvenih središč.

Hrbtenica pravice do nenujnih prevozov je bila torej že do zdaj ukrivljena, z novimi omejitvami pa so ji s političnim rezom vzeli še nekaj reber. Po tem, kako deluje sistem, ni težko ugotoviti, da varčevanje pri nenujnih prevozih prej kot javni zdravstveni blagajni prinaša prihranke zavarovalnicam dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. V tej vreči pa, vsaj tako je videti, politika vidi možnost za zajemanje financ za neke politične cilje, na primer za dolgotrajno oskrbo na domu. Zaradi nerešenega vprašanja, kje ali komu vzeti, da bi lahko zakonsko uredili to področje, nobeni vladi doslej ni uspelo sprejeti zakona. Da gre za pereč problem, ki s staranjem prebivalstva stopa v ospredje, je jasno, toda prikrito pripravljanje terena z jemanjem na drugem koncu socialnega polja je preprosto grdo, zahrbtno.