Odkar sem zbolel, sem veliko doma, v Prekmurju. Saj veste, mamina hrana in domač zrak,« se zasmeje, ko mi razlaga, da ga je 30 let starega doletel rak na modih. »Všeč mi je bilo živeti v Ljubljani. Imel sem dve službi, poleg tega še občasne projekte in zato le kakih pet ur spanca na dan, a ustrezalo mi je, da se mi je ogromno dogajalo. Kar se je septembra lani, ko sem imel trideset let, rahlo spremenilo (smeh). Prav na svoj 31. rojstni dan, februarja letos, bi moral imeti zadnjo operacijo. Vse so pripravili, tudi uspavalo so mi dali, a se je nekaj zapletlo pri prejšnjih operacijah. Ko sem se zbudil, sem opazil, da se ni nič spremenilo. Zdravnik mi je povedal, da ta dan ne bom prišel na vrsto, ampak jutri. Ker pa sem imel rojstni dan, sem prosil, da me pustijo ven, in sem se šel malo sprehajat po mestu. Prijalo mi je bolj, kot da bi bil zaprt v bolnišnično sobo.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Kako se je vse skupaj začelo?
»Lani sem imel nenavadno željo, da bi si zdaj, ko sem trideset, prvič privoščil dopust sam. Odšel sem za dva tedna in se imel res lepo. Dva dni pred koncem dopusta sem začutil bolečino v modih. Hitro je minilo, nato pa sem začel opažati, da je vse skupaj povečano. Še vedno pa – tisti, ki nočemo k zdravniku, to počnemo (smeh) – sem guglal in iskal, kaj bi lahko bilo, da le ne bi bilo kaj hujšega. Želel sem si, da bi bilo vnetje ali vsaj spolno prenosljiva bolezen (smeh), samo da izgine. Potem pa sem šel na neki šamanski obred, tam pil tako imenovano indijansko pijačo duhovnega razkritja in nekaj mi je reklo, naj grem k zdravniku. Da naj ne čakam več, saj se s tem ne smem igrati. Tako sem odšel po pomoč k uradni medicini.«
Ko zbolimo, se je najprej zelo težko ustaviti. Ker imamo v glavi vse tiste urnike, do zadnjega kvadratka zapolnjene z obveznostmi.
»Tudi pri meni je bilo tako. Najprej sem dobil napotnico za polikliniko, ker je tudi zdravnica sprva predvidevala, da je vnetje. Ko sem korakal iz zdravstvenega doma, sem si rekel, da bom šel jutri na polikliniko, in se vrnil v službo (smeh). Seveda sem imel naslednji dan spet nabasan urnik in ni bilo časa za polikliniko. Potem pa prideš delat, si utrujen, strah te je, čutiš bolečine in ne vem kaj še vse. Pa sva se s sodelavko pogovarjala, nadrejeni so spet imeli neke pripombe, zato sem, ko sem končal jutranji program, napisal odpoved. Na polikliniki sem čakal na pregled in ko bi že moral biti na terenu s snemalno ekipo – moral bi iti z ženskami na Triglav in se oglašati od tam –, pride zdravnik in reče, da je to sumljivo in da me bo poslal na pregled z ultrazvokom, a da je pač treba počakati. Seveda sem mu rekel, da ne morem čakati, ker moram iti delat, saj sem tisti dan eno službo že izgubil in si ne morem privoščiti, da izgubim še drugo. Nakar zdravnik reče: 'Ko bo nekega dne tam vaš grob, a bo na njem vaše ime ali ime vaše službe?' Po tem sem poklical v službo, povedal, kaj se dogaja, in prosil za zamenjavo.«
Že kmalu so vam postavili diagnozo rak.
»Po ultrazvoku me je v roke dobila specialistka, ki je imela očitno na praksi študentke in študente. Moraš se uleči, sleči hlače, ona pa jim potem razlaga. Že po komunikaciji s študenti sem ugotovil, da ni vse v redu, a mi je odgovorila, da mi bo zdravnik vse razložil. Res mi je pojasnil, da imam tumor, in me želel takoj naslednji dan operirati. Rekel sem, da ne morem v bolnišnico, ker v soboto vodim poroko svoje prijateljice. (smeh) Tako smo se spet pogajali, dokler nisem podpisal, da na lastno odgovornost zavračam takojšnje zdravljenje. Seveda sem v ponedeljek prišel v bolnišnico. Ampak – od četrtka, ko sem izvedel, da gre za tumor, do ponedeljka sem imel občutek, da imam spodaj neko kroglo. Ko sem ležal, sem si med noge dajal blazino, ker se mi je zdelo, da me vse boli. Povsem sem bil prestrašen. Tako sem bil v ponedeljek sprejet v bolnišnico, v torek operiran, v sredo pa sem že šel domov. Z vedenjem, da me naslednji teden na onkološkem inštitutu najverjetneje čaka kemoterapija, ki bo dolga štiri cikluse. Debelo sem pogledal in vprašal, kaj to pomeni. Zdravnik mi je odgovoril: 'Kakih šest mesecev bolniške odsotnosti, verjetno celo malo več.' Takrat se mi je vse podrlo.«
Kako ste prenašali kemoterapijo?
»Glede na vse skupaj kar dobro. Kar pripisujem temu, da sem si – poleg uradne medicine – pomagal tudi z alternativo, in sicer s konopljo. Na začetku je poleg mene ležal fant, ki so mu zaradi kemoterapije odpadali lasje, in že takrat sem si rekel, da če bom imel kemoterapijo, se bom že prej obril in postrigel. In sem se res. Takoj po začetku drugega ciklusa so mi začele odpadati vse dlake.«
Kaj ste najtežje sprejeli, ko ste izvedeli, da imate raka?
»Mislim, da to, da dolgo ne bom mogel delati. Bil sem neke vrste karierist. Imel sem dve res dobri službi, v obeh sem užival. Trenutno sem brez in sem prišel do neke točke – mislim, da ji rečejo točka nič.«
Kaj se je med tem polletnim zdravljenjem dogajalo v vaši glavi?
»Joj, ne vem (nasmeh). Poskušal sem čim več brati, odpreti pogled v neke druge smeri, kot sem gledal prej; skušal sem si pomagati. Sam sebi, kakor sem najbolj mogel. Doma so mi stali ob strani, prav tako prijatelji, veliko pa mi je pomagalo tudi, da sem o tem pisal, govoril. Sem si pa ob spoznanju, da imam raka, rekel, da bom iz tega skušal priti kot najboljša različica samega sebe. A ko prestajaš bolezen, spoznaš, da smo ljudje preveč zahtevni do sebe. Vedno imamo v glavi, da nismo dovolj dobri. Ne vem, zakaj. Ne vem, kaj sem pričakoval, da se bo zgodilo, ampak zdaj vidim, da se je spreminjanje komaj začelo. Da se v pol leta ne more zgoditi nič. Spremembe se dogajajo počasi. V vsem tem procesu sem dobil neke druge vrednote. Prej sem mislil, da moram biti povsod, da moram vsakomur ugajati, a zdaj vidim, da to ni dobro. Danes smo ljudje taki, da vse požremo, kar na nas zlivajo, samo da bi lahko delali. Preveč je tega 'sranja', ki ga požremo iz različnih razlogov. A treba je povedati na glas, ne držati v sebi in prenašati neumnosti. Zdaj pa govorim, da kar je bilo, je bilo, na to nimam vpliva; imam ga pa na to, kar bo.«
