Prvi glas o njej sem slišala, ko sem delala intervju s Simono Zver, prvo pekarico Slaščičarne Zver, kimi je povedala, da jo je k peki in odprtju lastne slaščičarne – prej je Simona delala v tovarni Mura – spodbudila teta Zinka iz Koroške. Ko sem pred kratkim slišala, da bo nekje v Suhem Vrhu 60 let praznovala Zinka, lastnica ene najboljših slaščičarn na Koroškem, sem vedela – to je ona. In sem jo poiskala.
S koroškimi prijatelji me je v svoji počitniški hiši, preden se je vrnila na Koroško, pričakala s kavo in seveda svežim pecivom. V Suhem Vrhu, čeprav je Zinka Polanšek, ki se je rodila v družini Vöröš, kjer je bilo šest otrok, iz Mlajtinec.
Iz Prekmurja na gorsko kmetijo
»Na Koroško me je odpeljala ljubezen že pred štiridesetimi leti,« začne razlagati Zinka. »Slaščičarstva sem se učila pri gostinskem podjetju Zvezda, prvi letnik v slaščičarni Pauko, v drugem in tretjem pa že v Moravskih Toplicah, kjer so me tudi zaposlili. Potem pa sem po dveh letih službe v Prekmurju odšla na Koroško. Na slaščičarsko šolo pa sem šla zato, ker je bilo preveč vpisa na gostinsko – želela sem namreč v gostinsko (smeh) –, nakar mi je neki natakar pri Zvezdi rekel, zakaj pa ne bi šla v slaščičarsko. In hvala bogu! Tu sem se res našla.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(2. krog lige prvakinj) Pomurke popustile v drugem polčasu: St. Pölten - Mura Nona 3 : 0
Na stadionu NV Arena v St. Pöltnu v Spodnji Avstriji so se v 2. krogu lige prvakinj pomerile domače nogometašinje, ki imajo vzdevek "volkulje", in pa soboške črno-bele. Za slednje je bil to resen preizkus njihove kakovosti, saj je St. Pölten serijski državni in pokalni prvak in tudi v ligi prvakinj je prišel že do četrtfinala. To je v drugem polčasu tudi upravičil, saj Sobočanke niso uspele izvleči pozitivnega izida. Tekmo ste lahko spremljali z nami.
Dvajset let stara Zinka je srečala bodočega moža Simona, ki je bil iz vasi Koprivno pri Črni na Koroškem, v Mariboru, na pohodu Đuro Đakovič. »Tako je bil lep (smeh), res! Moja selitev na gorsko kmetijo pa je bila grozna sprememba. Že prvo zimo je zapadlo dva metra snega, tam pa ne telefonov, ničesar. Tam sva živela eno leto, nato sva šla na Prevalje v stanovanje.«
Na Koroškem je bila Zinka do leta 1991 zaposlena v slaščičarni. »Moj mož je bil zaposlen pri Gozdnem gospodarstvu vse do tega leta, takrat pa je postal tehnološki presežek. Takrat sem se zelo na hitro odločila – šla bom na svoje. Povsod sem namreč videla možnosti za prodajo peciva; nobena trgovina takrat ni imela svežega peciva, v pekarnah čisto prazne vitrine … Zato sva izpraznila spalnico, jo preselila v drugi del stanovanja, tam pa naredila prostor za peko.« Na začetku je bila Zinka brez fizične prodajalne, tri leta so le pekli in prodajali po terenu. »Koliko dela je bilo. Hvala bogu zdaj ne delam več toliko. Sicer še vedno veliko, a takrat smo res veliko delali.«
»Gneča kot na Trojanah«
Potem pa so v nadstropju hiše uredili stanovanje, spodnje prostore pa preuredili v lokal. »Najprej je bil le manjši lokal s teraso zunaj. V njem pa je bila neverjetna gneča. Ljudje so čakali, da so drugi pojedli in odšli od mize. Noro, to je bila taka gneča kot na Trojanah (smeh).« Zato so se lotili širitve.
»To so bili časi, ko je bilo polno dela, pa tudi denarja je bilo več. Ampak moj delovnik je trajal 20 ur! Včasih sem šla s 'šihta', in če bi mi kdo rekel 'Ustrelim te', bi mu rekla, kar daj me (smeh). Tako kot zdaj dela moja nečakinja Simona – ker res samo dela in dela –, tako sem jaz delala 20 let. In sem bogu hvaležna za vso energijo in zdravje, pravi Zinka.«
Leta 2000 so lokal povečali: »Malo smo ga modernizirali, povečali, tudi delavnice. Res smo pridobili prijetne razmere za delo.«
Zinkin posel zdaj nadaljuje eden od dveh sinov – Lovro, ki je starejši, in mu je Zinka že prepustila vodenje. »Jaz delam samo še toliko, kolikor me potrebujejo (smeh). Še vedno pa imam obrt.« Mlajši Zinkin sin, Marko, pa je zaposlen v Leku, tako da ni ostal v slaščičarstvu. Zinka ima že tudi pet vnukov: Lovro ima dva sinova, Marko pa dve hčerki in sina.
»Strašno sem hvaležna, da so mi starši privzgojili delavnost, poštenost in nesebičnost; jaz ne poznam besede 'moje'. In na Koroškem me imajo – pa brez hvale – res vsi radi. Vem, zakaj, ker imam prekmursko dušo. Prekmurci smo namreč odprti kot naša ravnica. Tudi jaz imam Korošce srčno rada, tam se počutim krasno. Tisti dan, ko pa grem v Prekmurje, čutim neko posebno energijo. Takoj, ko pridem čez most, tako tiščim na plin (smeh), da ni mogoče povedati. Pa ne zanalašč, podzavestno (smeh).«
