»Ne zaslužite si niti kozarca hladne vode«

Moda Mi&Lan Milana Mörca v Gornjih Petrovcih na veliko zaposluje nekvalificirane delavce, redno zaposleni pa ob sobotah delajo brez plačila – Nadur in dopusta ne smejo izkoristiti, saj jim grozi z odpovedjo; prav tako jim jih ne izplača – Kje je delovna inšpekcija?
Ena od naših štirih sogovornic že 28 let šiva na isti lokaciji v Gornjih Petrovcih za vse delodajalce, ki so se vmes zamenjali, a pravi, da tako hudo, kot je zdaj, ni bilo nikoli. Svojih imen ne upajo razkriti, saj jim je to vendarle vir dohodka, pa čeprav povedo, da se zavedajo, da so sužnje. »Sobotno delo ni plačano, če pa ne greš delat, ti to odbije od letnega dopusta,« pripoveduje 44-letna sogovornica. A dopusta ne morejo dobiti, saj jim ga vodstvo ne odobri. Ta trenutek ima še deset dni lanskega dopusta, ki bi ga sicer po zakonu morali izkoristiti do konca junija, a ga niso smeli vzeti. Zdaj imajo spet rok, da ta dopust porabijo do konca novembra, a hkrati jim ga ne odobrijo. »Kakšen dan bi mogoče dobila, ampak vseh deset dni nikakor ni mogoče izkoristiti,« pravi sogovornica in doda, da ni izjema in da ima večina delavk še toliko dni neizkoriščenega dopusta, in če bi vse želele ta dopust, ki jim pripada po zakonu, izkoristiti zdaj, bi tovarna obstala. »Že smo rekle direktorju, naj nam ta dopust izplača, vsaki vsaj pet dni. Pa nam je odgovoril, da lahko vsaka delavka v dobrobit podjetja nekaj dopusta tudi pozabi.«

Vse plačilne liste enake

A pozabiti morajo veliko. Na plačilni listi, ki jo hranimo tudi v uredništvu, je vsak mesec vsota ur enaka – 174, resnično stanje pa je drugačno. »Vsak dan si pišem, do katere ure delamo, prav tako vse sobote, ki smo jih oddelali,« pravi sogovornica in razlika med urami iz beležke in temi, ki jih dobi plačane, je tudi 26 ur.

Nadure se kopičijo iz meseca v mesec. »Danes izvemo, da jutri delamo do štirih namesto do dveh,« kar se nikjer ne vidi, saj prihoda in odhoda delavcev delodajalec od predlanskega julija ne evidentira več. Tako pa delavke, razen svojih beležk, nimajo dokaza, koliko časa zares preživijo tam. Na plačilni listi prav tako ne najdemo malice, ker jo dobijo v tovarni, in potnih stroškov, ker imajo organiziran avtobusni prevoz. »Nihče pa te ne vpraša, koliko časa ti to vzame. Tako se, namesto da si v službi v desetih minutah, voziš eno uro,« pravi sogovornica. Da bi šla na bolniški dopust, si nobena ne upa niti pomisliti. »Sodelavka je imela težave s ščitnico in kup preiskav, za kar je potrebovala bolniško. Pa jo je direktor poklical in ji rekel, naj se zresni in začne delati, sicer bo dobila odpoved.« Čez dva dni je ta delavka prišla in sama dala odpoved, ker tega pritiska ni več zdržala. »Druga sodelavka, ki je v preteklosti doživela srčni infarkt, je bila bolniško odsotna, pa jo je po enem tednu poklical in rekel, naj pride delat, sicer jo čaka odpoved.« Prestrašila se je, šla k zdravnici in prekinila bolniški dopust, čeprav ji je zdravnica to odsvetovala. »Tudi sodelavec, ki je likal, je imel poškodovano roko, pa je moral priti v službo, čeprav je imel roko mobilizirano.«

Mörec očitke zanika

Milan Mörec je leta 2014 prekinil upokojitev in se odločil za nov poslovni izziv. Prevzel je nekdanji obrat Mure, ki je bil od leta 2009 v lasti nekdanjega partnerja Mure Reneja Lezarda. Rene Lezard je bil lastnik podjetja, ne pa tudi nepremičnin. Te je od stečajnega upravitelja Mure odkupilo podjetje Slomatex v lasti Nemca Franza Maritzna. Ob prevzemu podjetja je Rene Lezard Mörcu zagotavljal del posla, ki ga je izvajal v Gornjih Petrovcih, za naslednjih pet let. Ob Mörčevem prevzemu je bilo v obratu zaposlenih 70 ljudi. Zgodba se je dokaj hitro razblinila, saj je Rene Lezard zašel v poslovne težave in je od 8. marca v insolvenčnem postopku. To za Mörca kot lastnika in direktorja podjetja ni pomenilo večjih težav, saj je s svojo osebno prepoznavnostjo na evropskem trgu proizvodnje oblačil hitro nadomestil zmanjšan obseg proizvodnje in je v Gornje Petrovce pripeljal nove partnerje. Vzporedno je začel razvijati lastno blagovno znamko. Ob šivanju za tuje blagovne znamke je razvijal šivanje za individualne naročnike. Vse to se je izrazilo v povečevanju števila zaposlenih. Zdaj je v podjetju zaposlenih okrog 150 delavcev, tudi veliko nekvalificiranih. V strukturi proizvodnje danes predstavlja ženski program za posamezne naročnike malo več kot tretjino, preostanek proizvodnje pa predstavlja šivanje po meri za butičnega naročnika in šivanje za lastno blagovno znamko. Ta usmeritev zagotavlja podjetju ustvarjanje višje dodane vrednosti, zahteva pa tudi večje angažiranje denarnih sredstev. To prestrukturiranje je za sabo potegnilo spremembe znotraj same proizvodnje, pravi Mörec, in zahteva večje prilagajanje. »Iz tega naslova sta tudi nadurno delo in delo ob sobotah. Če je bilo na samem začetku s plačili za to delo nekaj problemov zaradi pomanjkanja obratnega kapitala – takrat je bilo podjetje odvisno od tega, kar je naredilo, in plačil naročnikov –, je zdaj že lažje, saj podjetje že ima možnost najemati kredite,« pravi Mörec. Nadurnega dela Mörec ne zanika, a pravi, da svoje obveznosti poravnava – delno z izkoriščenjem prostih dni za presežke, del opravljenih nadur pa delavcem izplačajo. »Eno izplačilo je bilo opravljeno v tem tednu,« pravi Mörec.

Zaposluje vse več nekvalificiranih ljudi

V letu 2014, ko je Milan Mörec prevzel nekdanji obrat Reneja Lezarda v Gornjih Petrovcih, je ta ustvaril 1,5 milijona evrov prihodkov s 93 zaposlenimi delavci. V letu 2015 so prihodki znašali 2,1 milijona evrov in lani 2,7 milijona evrov. Sorazmerno z obsegom rasti prihodkov je raslo število zaposlenih. V letu 2015 jih je bilo 116, lani 140. Podjetje je v teh treh letih poslovalo z minimalnim dobičkom – okrog 20 tisoč evrov. Take so napovedi tudi za letošnje leto. Od leta 2014, ko je podjetje doseglo pozitiven poslovni izid, do konca lanskega leta je skupno ustvarilo nekaj čez 160 tisoč evrov dobička. Ustvarjen dobiček ni bil izplačan in je ostal v podjetju. Višina dobička izhaja iz drugih poslovnih prihodkov, po vsej verjetnosti iz spodbud za nove zaposlitve, do katerih je bilo upravičeno podjetje. Tako je delo dobila tudi 21-letnica z Goričkega, ki ima sicer končano triletno poklicno šolo, vendar ne iz tekstilne smeri. »Ko sem prišla na firmo, sem prvič v življenju sedela za šivalnim strojem,« pravi. Za delo je izvedela prek Zavoda za zaposlovanje, kjer je iskala zaposlitev, in ker so iskali mlade ljudi, brez izkušenj, ki želijo pridobiti nova znanja, se je prijavila. »Sprva je bilo težko, ko se navadiš, pa gre. Za zdaj nimam slabih izkušenj, obljubili so mi, da me bodo zaposlili za nedoločen čas,« pravi 21-letna Goričanka, ki sicer ob sobotah ni hodila delat, ker je vnaprej vedela, da ji tega ne bodo plačali, potrdi pa, da so delali drugi zaposleni.

Za zdaj podjetje tudi ni pretirano zadolženo, saj ima nekaj čez 200 tisoč evrov dolgoročnih finančnih obveznosti in nekaj čez 400 tisoč evrov kratkoročnih obveznosti, od tega je finančnih obveznosti za 53 tisoč evrov, preostanek pa so poslovne obveznosti. Na račun vedno večje proizvodnje si torej Mörec znižuje stroške. Kar pa pomeni, da si jih znižuje na račun ljudi. Norma je namreč skupinska. V osmih urah morajo izdelati 70 suknjičev, ne glede na to, ali v brigadi sedita dva človeka, ki znata šivati, ali štirideset. Če norme ne dosežejo, morajo ostati dlje, a tega ne dobijo plačano. Poleg tega poleti delajo v nehumanih razmerah, saj je v proizvodnih prostorih tudi do 40 stopinj Celzija. Kot dokaz nam ena od sogovornic priloži fotografijo, na skrivaj posneto 11. julija ob 14. uri, ko termometer na šivalnem stroju kaže 34,6 stopinje Celzija.

Inšpektorji sedemkrat na obisku

Ponižujoča in neetična komunikacija se kaže tudi neposredno. »Kolikokrat nam je že rekel, da nismo vredni kozarca hladne vode,« žalostno pripoveduje sogovornica. Zdaj stari delavci, ki dejansko ustvarjajo promet, niso nič vredni, pravi sogovornica. »Vsak mladi delavec, ki pride, zasluži toliko kot jaz, ki delam tukaj že vse življenje.«
Delovni inšpektorji so bili v zadnjih treh letih, odkar je direktor petrovskega podjetja Milan Mörec, sedemkrat v tej tovarni oblačil in večino omenjenih kršitev sami ugotovili ter mu naložili kazen v višini 3.300 evrov. »V tovarno, v brigado, do stroja in delavca, inšpekcija ni nikoli prišla. Noter lahko prideš le, če te v prostor spusti vratar, tako da so se očitno prej ustavili,« pravi ena od sogovornic. »Smo pa slišali, da je bila inšpekcija in da je dobil neko kazen. Pa je sam rekel, da bo raje vsakič znova plačal kazen, ker ga to stane manj, kot da bi delavcem plačeval vse, kar jim pripada.«
Vse to smo preverili pri delovni inšpekciji, ki o tem, da Mörec kršitev ni odpravil, ni vedela nič. Na vprašanje, kaj lahko storijo, če se vrnejo in ugotovijo, da njihovih navodil ne upošteva, so nam odgovorili, da mu lahko le višajo kazen, pa še to le do neke mere; tovarne pa zapreti ne morejo. A vendarle obstaja način, da se izkoriščanje delavcev ustavi. Primer je družba Agromerkur in njen direktor Tomislav Kovačič, ki ga je murskosoboško okrajno sodišče obsodilo na pogojno zaporno kazen, potem ko so delovni inšpektorji zoper družbo in odgovornega vložili kazensko ovadbo.
Po dolgem pogovoru z delovnimi inšpektorji so nam priznali, da za nekatere kršitve niso vedeli oziroma niso vedeli, da jih še niso odpravili. Zato so nas prosili, da jim pošljemo članek in bo veljal kot prijava, kar smo tudi storili.