»Noben kruh ne diši tako kot babičin«

In razloži, kako splet omogoča podrobnejši prikaz priprave jedi, kar je pri kuhanju zelo pomembno. Te vmesne faze je sproti fotografirala in objavila, kar se je pri bralcih še posebej prijelo. Koristno je, da lahko med pripravo jedi nekje preverijo, ali so na pravi poti.

Ravno 5. decembra je bilo pet let bloga in objave prvega recepta. »Ko zdaj pogledam te prve recepte, bi najraje kakšnega kar zbrisala. A jih ne, ker je napredek viden in želim, da tudi drugi vidijo, da se da. Če nekaj rad delaš, če se izpopolnjuješ, večkrat poskušaš, si lahko pri kuhanju vedno boljši. Tudi jaz sem se v teh letih sproti učila, ne samo kuhati, tudi fotografirati, snemati videe in montirati.« Ne spomni se točno, kateri je bil prvi recept, drugi ali tretji objavljeni pa je bil osnovni recept za piškote, ki je še zdaj eden najbolj popularnih in uporabljenih receptov. Osnovno testo, iz katerega lahko z malo domišljije in dodatki narediš 10 ali celo 30 različnih piškotov.

Sploh nisem vedela, da je to mogoče

Na blogu je danes okoli dva tisoč različnih receptov in ima 120 tisoč različnih obiskovalcev mesečno. Ko sem začela, se nisem zavedala, da pišem blog, pove. Najprej so jo za recepte prosili prijatelji in potem jih je bilo vedno več. Po enem letu pisanja receptov so jo začeli klicati še iz podjetij, če bi delala zanje in če ji lahko pošljejo izdelke, da kaj iz njih pripravi. »Bila sem navdušena, da mi pošljejo testenine, naj iz njih kaj skuham. Tega je bilo vedno več in potem so mi ponudili, da mi pošljejo sestavine in še plačajo. Nisem mogla verjeti! Tako sem si sama ustvarila službo, delo, od katerega živim, pa sploh nisem vedela, da je to mogoče.«

Vmes so jo poklicali tudi iz Mladinske knjige in jo povabili, če bi izdala knjigo. In tako je nastala kuharska knjiga 220 stopinj poševno, ki je že drugi dan, kljub temu da so bili vmes prazniki, dobila nalepko Prodajna uspešnica, in bila tretji dan najbolj prodajana knjiga, v dobrem mesecu pa skoraj razprodana. »Tako hitro se dogaja, da se ne zavedam,« pravi. Fotografije jedi in tiste, ki so povezane s hrano, so moje, naslovnico in portrete družine pa je fotografiral Kristian Ravnič. Veseli me, da smo v knjigi ohranili izraze, ki jih uporabljamo v Prekmurju oziroma doma, kot je olivno olje, cüjcki … tako, da smo pustili osebno noto.
Na založbi so predlagali, naj ne bo navadna kuharska knjiga, zgolj s sestavinami in navodili za pripravo, ampak so ohranili zgodbe z bloga, ki so povezane z njeno družino. Izbrani so recepti moje družine, pripoveduje Urška, nekaj je starih, po kakršnih so kuhali moja mama, ati ali babica, recepti, ob katerih smo »gor zrasli«, nekaj pa je tudi novih. »Mi doma nismo jedli lazanje, otroka pa jo obožujeta.« Zdaj doma tudi sami pripravljajo različne testenine, recimo špinačne, bučne itd.

Kdaj je jed okusnejša in lepše diši

Zbrani so recepti za osnovne jedi, ni pa receptov s karijem ali črno kumino, ker te jedi niso naše najljubše, pove Urška. Te jedi imamo radi, ampak se nikomur ne pocedijo sline in si jih ne želi, ko je bolan. Doma poskusimo več receptov, kot jih objavim. Če jih otroka ne marata, ne mož, soseda ali prijateljica, ga na blog ne dam, četudi je meni zelo dober. Sicer pa se pri nas vsak dan kuha kaj novega, saj je to zdaj moja služba. Sta pa otroka, ki vse poskusita, vesela, ko skuham nekaj domačega. Naj ne eksperimentiram, včasih pravita. In kaj je pri vas klasika? »Piščančji paprikaš, domača pica, testenine bolonjeze,« pove. »Pohano jemo redko, trikrat na leto, po 'pohanega piceka' pa skočimo k Zvezdi, ker ga imamo radi,« pravi Urška. »Če naredim kakšno jed po receptu mame ali babice, meni nikoli ni tako dobra, kot jo imam v spominu. Kruh nikoli ne diši tako, kot je dišal tisti, ki mi ga je odrezala babica. Hrana je povezana s spomini, z ljubeznijo do najbližjih, in vse to jim da okus. Zato je, zame, tista jed pri stari mami bolj dišala in bila okusnejša. Tudi meni otroka pravita, da kuham najboljše, a vem, da je to tudi zaradi ljubezni. Ta knjiga je zapuščina mojim otrokom, saj so tu zbrani samo najljubši recepti za jedi, ki jih doma pripravljamo. So kot spomin, kaj smo kuhali,« razloži Urška.