»Srbi so pripomogli, da je danes Prekmurje del Slovenije«

Miran Puconja, doktor znanosti s področja filozofije, pedagog, pisec in izjemen poznavalec zgodovine Prlekije in Prekmurja, pravi, da ni mogel, da ne bi ob stoti obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom primaknil še svojega védenja. Tega pa ni malo. Poleg tega, dodaja, ga moti, da spet prihaja na površje znana ne le slovenska, ampak občečloveška lastnost: »Da se velikih dogodkov spomnimo zmeraj zapoznelo, pod vplivom neke zunanje inercije. Naš spomin ni samohoten, iz nekega lastnega zgodovinskega spomina. Po navadi se najdejo posamezniki – največkrat iz politike –, ki dajo spodbudo, in to postane neki 'evergrin', ki pa traja toliko časa, da se lahko skuha, če se izrazim po Josipu Stritarju, mehko kuhano jajce. Potem pa presahne.«

Kozmetični salon za dejstva

Puconjo moti, da stvarna zgodovinska dejstva, kot pravi, radi zanikamo iz oglate faktičnosti in to »zaokrožimo«, kar po njegovem mnenju vodi v ideologizacijo in politizacijo vsakdana. »Vse skupaj me simbolično, v prispodobi, spominja na kozmetični salon, kjer se zadeva polepša in je potem videti prikladnejša času in bolj aktualna. Ali pa na kliniko, kjer polepšujejo ljudi. To pa seveda ni prav, vse skupaj ne sme biti stvar zahtev časa, v katerem smo.« Dejstva so dejstva in ta morajo ostati predmet zgodovinskega spomina.

Mirovna konferenca škandal prve vrste

Pri združitvi Prekmurja z matično domovino, pravi Puconja, je treba pogledati dva dejavnika. Prvi je gotovo oblikovanje tako imenovane etnografske skupine, v katero so bili vključeni predstavniki iz celotnega ozemlja kasnejše Jugoslavije na čelu s srbskim geografom dr. Jovanom Cvijićem. V etnografski podskupini sta bila tudi Matija Slavič in Franc Kovačič, oba doktorja znanosti, načeloval pa ji je znameniti slovenski etnolog dr. Niko Zupanič. Naloga te skupine je bila pripraviti gradivo, s katerim bi komisijo diplomatov prepričali o upravičenosti zahtev jugoslovanske, slovenske, prekmurske strani, pravi Puconja. Drugi krak pa je zbor diplomatov, v katerem so bili jugoslovanski predstavniki. Na čelu delegacije je bil Srb Nikola Pašić, člana pa sta bila Hrvat dr. Ante Trumbić in Slovenec dr. Ivan Žolger.

»Ta skupina je bila tako rekoč izvršilna. Od nje je bilo odvisno, kako bo,« poudarja Puconja in dodaja, »treba pa je povedati, da je bilo že na začetku konference opaziti močno malverzacijo diplomatov. Ignorirali so etnografsko skupino, kljub temu da sta Slavič in Kovačič prihajala z dejstvi, s katerimi sta utemeljevala nujo priključitve tako Štajerske kot Prekmurja Sloveniji.« Iz tega časa obstaja pismo Kovačiča Karlu Verstovšku, v katerem zapiše: »Opažam, da je pariška mirovna konferenca škandal prve vrste! Ne poslušajo nas in nas ignorirajo, ne moremo nič povedati. Vse, kar izvemo, izvemo po ovinkih.« To pomeni, meni Puconja, da vloge naših predstavnikov ne moremo predstavljati kot bistvene in dominantne pri ohranitvi slovenskega Prekmurja.

Težnja po meji na Dravi, Prekmurje izgubljeno

Dogodki so se nato vrstili, v začetku marca 1919 je bilo že zasedanje sveta deseterice, razlaga Puconja. »Nič nismo vedeli, kako zadeve napredujejo, iz skrivnih kanalov pa je pricurljalo, da slabo kaže in da se pripravlja načrt, po katerem bi bila meja na reki Dravi. To pa bi pomenilo izgubo velikega dela Štajerske, seveda bi bilo za Slovenijo izgubljeno tudi celotno Prekmurje.« Italijanski in avstrijski diplomat sta, pravi, zahtevala plebiscit, ki bi iz Slovenije izključil Pohorje, Dravsko dolino in zahodne Slovenske gorice. Ker so se oglasili nasprotniki – predvsem Žolger in tudi Kovačič – in ker sta italijanska in avstrijska stran videli, da plebiscit ne bo uspešen, so od te ideje odstopili.

Konec marca je začela zasedati komisija in etnografska skupina jim je predstavila gradivo. »Iz skrivnih kanalov, Cvijić je to nekje slišal, je prišlo, da je Prekmurje izgubljeno. Da se zadeva sicer giblje v prid Štajerske in da je za Koroško določen plebiscit. Seveda je bila stvar grozna. Je pa pri tem vztrajal francoski diplomat Georges Benjamin Clemenceau, dober znanec majorja Douglasa W. Johnsona. Za nas je bilo zelo pomembno poznanstvo majorja Johnsona in srbskega intelektualca Mihajla Pupina. Ta je namreč nanj vplival in ga prosil, naj lobira za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Bil je edini, ki je lobiral, vendar brez uspeha. Stvar je bila videti izgubljena,« pripoveduje Puconja. Skušali so, pravi, lobirati tudi pri Čehih, a je najprej je kazalo zelo slabo. V to stihijo je nato iz Amerike, kjer je predaval na kolumbijski univerzi, pripotoval Mihajlo Pupin. »Pupin je, to se natančno vidi, vplival najprej na majorja Johnsona, nato pa sta oba lobirala pri Angležih, ko sta pridobila njih, je bila stvar skoraj dobljena. Deseterica je nato na zasedanju v začetku avgusta 1919 sklenila, da Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev obsega tudi Prekmurje.«

Odločilna vloga Pupina

Bistveno pri tem je, pravi Puconja, da zahodni diplomati niso imeli prave orientacije oziroma so bili bolj naklonjeni temu, da bi Prekmurje priključili Madžarski. »Pri lobiranju Pupina pa je v ozadju srbski patriotizem. Srbi so namreč v celotni Jugoslaviji čutili domovino. V nasprotju s Hrvati, ki tega niso nikoli zares čutili, in tudi Slovenci, ki so prav tako imeli manj tega čutenja.« Od tod, pravi Puconja, Pupinu njegovo prizadevanje, njegova moč in vpliv. Po drugi strani, dodaja, pa je bil odločilen tudi interes zahodnih zaveznikov – Angležev in Američanov –, ki so videli v takratni Madžarski še vedno boljševiško vlado. Puconja meni, da je bila zaradi te boljševiške strahovlade tudi ustanovljena Jugoslavija. Za zahod je bila to trdnjava pred komunizmom in eden bistvenih vzrokov, da so Jugoslavijo sploh ustanovili.

Puconja poudarja: »Srbski patriotizem z idejo o jugoslovanski širini je bil pri tem dominanten. Srbi so pripomogli, da je danes Prekmurje del Slovenije. Je pa res, da brez podatkov in argumentacij Matije Slaviča major Johnson tudi ne bi uspel. A šele takrat, ko so se Johnson in Angleži odločili, da pod vplivom Pupina Prekmurje in Štajersko priključijo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, so lahko s pridom uporabili te argumente. Drugače bi šli mimo tega. Tako Pupin kot Slavič imata veliko vlogo, a kot sem dejal, argumenti nič ne pomagajo, če jih nekdo noče slišati.«
Puconja ob tem doda, da nikakor ne želi zmanjšati vloge Slaviča, saj je ta celo njegov praprastric in se njega in njegove vloge še sam dobro in rad spominja iz pripovedovanja svoje družine. »Zato ne poskušam rušiti ničesar, hkrati pa se zavedam, da se mnogi drugega pogleda in priznanja Srbom izogibajo.«

Komu Prekmurje – Hrvatom ali Slovencem

Puconja pravi, da nihče ne govori tudi o še enem takratnem vprašanju, ali bo Prekmurje v Kraljevini SHS pripadlo Hrvatom ali Slovencem. »Hrvati so zahtevali celotno Prekmurje, zlasti južni del z Lendavo. Pri tem so Srbi spet odigrali vlogo. Svetozar Pribićević, sicer hrvaški notranji minister, a srbskega rodu, je namreč odločil, da Prekmurje pripade Sloveniji. Brez Pribičevića bi Prekmurje lahko bilo Hrvaško.« Vsi se izogibajo, da bi Srbom pripisali veliko vlogo, še dodaja Puconja, toda odločitev Pribičevića je imela po njegovem mnenju zelo veliko težo. Takratna težnja Hrvatov, tako Puconja, ki spremlja tudi, kaj o tem pišejo na Hrvaškem, pa sploh ni stvar preteklosti. »Ob stoti obletnici prve svetovne vojne so hrvaška historiografija in hrvaški zgodovinarji odkrito obžalovali, da Prekmurje ni bilo priključeno Hrvaški. Lani so obudili to vprašanje, o čemer so bili napisani številni članki.«

Prekmurje mentalno zaostaja?

Miran Puconja pravi, da ga bolijo tudi nekatere izjave slovenskih strokovnih instanc o Prekmurju. V Ljubljani je na simpoziju ob obletnici združitve Prekmurja dr. Peter Štih v svojem referatu namreč izjavil, da Prekmurje mentalno zaostaja. Ali je to mislil v zgodovinskem pogledu, pogledu raziskovanja ali kakšnem drugem, se sprašuje Puconja in poudarja: »Prekmurje mentalno ne zaostaja, s tem se nikakor ne morem strinjati. Če pogledamo le proučevanja Andreja Hozjana, Vilka Novaka, Franca Kuzmiča … Prizadevanja Pomurskega muzeja iz Murske Sobote... Da ne govorim o arheologih. Recimo odkritja Branka Kermana segajo v evropski vrh. Če to ni žalitev za Prekmurce, jo čutim kot žalitev jaz kot njihov najbližji sosed. Čudi me, da se Prekmurci niso oglasili. Kakor koli je že to mislil, je v vsakem pogledu enosmerno in ne zdrži kritike.«
Po Puconjevem mnenju namreč ne smemo pozabiti, da je bilo do podpisa pariške mirovne pogodbe in do priključitve Prekmurja Sloveniji Prekmurje sestavni del Ogrske, na začetku 16. stoletja pa je začelo prehajati pod vpliv Habsburžanov in je bilo tako vedno vključeno v srednjeevropsko regijo. »Na Prekmurje in celotno Ogrsko je vplivalo tako imenovano dunajsko kulturno žarišče kot oaza, iz katere je črpal celoten evropski jugovzhod. Tudi v šolskem pogledu: prekmurski katoličani so študirali v Györu in Veszpremu, protestanti pa so hodili na srednješolske liceje v Bratislavi, študirali pa v Wittenbergu in Bratislavi. Tako da ne moremo govoriti o neki zaprtosti ali ignoranci znanja. Štihova izjava je tako strokovna napaka.« Drži pa, dodaja, da je postalo Prekmurje zelo izolirano takrat, ko je bilo priključeno Kraljevini SHS. »Postali smo popolna oaza in odvisni od kranjske Ljubljane. Z nastankom Jugoslavije pa je Prekmurje ležalo ob železni zavesi in je bilo spet zelo zaprto in odvisno od virov dežele Kranjske. Skratka, s kranjskimi vatli kulturnih razmer in vprašanja Prekmurja ne moremo meriti.«
Puconja ob tem pokomentira še izjavo znanega slovenskega filozofa Slavoja Žižka, ob katerem, pravi, zlasti anglosaški svet dela velike oči. Ta je pred leti izjavil, da bi bilo najbolje Prekmurje vrniti Madžarom. Puconja pa pravi: »Očitno je imel pred sabo etnične razlike Prekmurcev v primerjavi z osrednjimi Slovenci. Sklepati je, da je predpostavljal njihovo madžarsko akulturacijo, torej kulturno prilagoditev Madžarom. Takoj moramo reči, da se Prekmurci nikoli niso vključili v madžarsko akulturacijo. Kot brezzemljaši in berosi – to je služinčad na madžarskih grofovskih posestvih – so v kulturnem pogledu živeli znotraj svojih rodovnih ognjišč in ohranjali prvobitnost rodu. Zato so Prekmurci med vsemi Slovenci še najbolj slovanski.«