»Srbi so pripomogli, da je danes Prekmurje del Slovenije«

Miran Puconja, doktor znanosti s področja filozofije, pedagog, pisec in izjemen poznavalec zgodovine Prlekije in Prekmurja, pravi, da ni mogel, da ne bi ob stoti obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom primaknil še svojega védenja. Tega pa ni malo. Oglasil pa se je tudi, ker ga moti, da se tudi ob tej obletnici vidi, da se velikih dogodkov spomnimo zmeraj zapoznelo in pod vplivom neke zunanje inercije.

Mirovna konferenca škandal prve vrste

Pri združitvi Prekmurja z matično domovino, pravi Puconja, je treba pogledati dva dejavnika. Prvi je gotovo oblikovanje tako imenovane etnografske skupine, v katero so bili vključeni predstavniki iz celotnega ozemlja kasnejše Jugoslavije na čelu s srbskim geografom dr. Jovanom Cvijićem. V etnografski podskupini sta bila tudi Matija Slavič in Franc Kovačič, oba doktorja znanosti, načeloval pa ji je znameniti slovenski etnolog dr. Niko Zupanič. Naloga te skupine je bila pripraviti gradivo, s katerim bi komisijo diplomatov prepričali o upravičenosti zahtev jugoslovanske, slovenske, prekmurske strani, pravi Puconja. Drugi krak pa je zbor diplomatov, v katerem so bili jugoslovanski predstavniki. Na čelu delegacije je bil Srb Nikola Pašić, člana pa sta bila Hrvat dr. Ante Trumbić in Slovenec dr. Ivan Žolger.
»Ta skupina je bila tako rekoč izvršilna. Od nje je bilo odvisno, kako bo,« poudarja Puconja in dodaja, »treba pa je povedati, da je bilo že na začetku konference opaziti močno malverzacijo diplomatov. Ignorirali so etnografsko skupino, kljub temu da sta Slavič in Kovačič prihajala z dejstvi, s katerimi sta utemeljevala nujo priključitve tako Štajerske kot Prekmurja Sloveniji.« Iz tega časa obstaja pismo Kovačiča Karlu Verstovšku, v katerem zapiše: »Opažam, da je pariška mirovna konferenca škandal prve vrste! Ne poslušajo nas in nas ignorirajo, ne moremo nič povedati. Vse, kar izvemo, izvemo po ovinkih.« To pomeni, meni Puconja, da vloge naših predstavnikov ne moremo predstavljati kot bistvene in dominantne pri ohranitvi slovenskega Prekmurja.

Težnja po meji na Dravi, Prekmurje izgubljeno

Dogodki so se nato vrstili, v začetku marca 1919 je bilo že zasedanje sveta deseterice, razlaga Puconja. »Nič nismo vedeli, kako zadeve napredujejo, iz skrivnih kanalov pa je pricurljalo, da slabo kaže in da se pripravlja načrt, po katerem bi bila meja na reki Dravi."

Za nas, pravi Puconja, je bilo zelo pomembno poznanstvo majorja Johnsona in srbskega intelektualca Mihajla Pupina.

Ta je namreč nanj vplival in ga prosil, naj lobira za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Bil je edini, ki je lobiral, vendar brez uspeha. Stvar je bila videti izgubljena, še pripoveduje Puconja. V to stihijo je nato iz Amerike, kjer je predaval na kolumbijski univerzi, pripotoval Mihajlo Pupin. »Pupin je, to se natančno vidi, vplival najprej na majorja Johnsona, nato pa sta oba lobirala pri Angležih, ko sta pridobila njih, je bila stvar skoraj dobljena."
Več pa v današnjem Vestniku.