Po študiju oblikovanja tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani je študirala še na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Z odlično ocenjeno nalogo En Soph - Asemblaži in teksturiranje skozi fraktale kabale pa je pridobila na Šoli za slikanje in risanje v Ljubljani naslov magistrica likovnih umetnosti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Črno-beli pripravljeni na derbi z vodilnimi zmaji: "Ne bomo jih šparali," sporoča Drobne
Fazanerija bo sredi nedeljskega popoldneva prizorišče derbija med Muro in Olimpijo.
Skupaj s Ferijem Lainščkom je ustvarila likovno pesniško zbirko Posončnice v štirih jezikih. Izdala je tudi umetniške knjige Hologrami ljubezni, Ne bodi kot drugi, Sončna hiša ter Bližina na poezijo Ferija Lainščka in umetniške knjige po pesmih Enza di Grazie, Luciana Morandinija, Milana Vincetiča ter Mika Markarda. Leta 2013 je imela pregledno razstavo svojih del v Galeriji - Muzeju Lendava in takrat je izšla tudi monografija o njeni likovni ustvarjalnosti.
Kdaj ste začutili potrebo po izražanju svojih misli in čustev z likovno umetnostjo?
»Moja likovna ustvarjalnost se je začela v zgodnjem otroštvu. Bila sem zelo živahen in hiter otrok, morali so me imeti vedno na očeh. Pri tem sem na grozo vseh prisotnih čečkala, risala povsod, kot vsi otroci najraje po stenah, prizanesla pa nisem niti pohištvu, igračkam … Še sedaj hranim porisane igračke, postrižene punčke s svojimi 'kreacijami' oblek. Že takrat so se jasno videli zametki moje poklicne usmerjenosti, ki me je po gimnaziji v Murski Soboti peljala na študij oblikovanja tekstilij in oblačil v Ljubljano. Tam sem imela odličnega profesorja Darka Slavca, ki me je usmerjal pri študijskem delu in me tudi spodbujal pri razmišljanju in ustvarjanju. Postal je glavni 'krivec' za moje slikanje in resno ukvarjanje z umetnostjo. Študentom je dajal ogromno, prenašal svoje znanje in izkušnje na nas. Nikoli ni zatrl likovnega ustvarjanja, idej, ki so se rojevale v nas. Spretno nas je vodil do dobrih likovnih rešitev.«
Kakšen je odnos do likovne ustvarjalnosti v Lendavi in Pomurju?
»Vsak umetnik je individualist. Prekmurje je dalo ogromno izvrstnih umetnikov, ne le likovnih, tudi besednih. Včasih se zdi, da ustvarjamo daleč od sveta in ljudi. Ustvarjamo dobro, na žalost smo velikokrat pozabljeni ali na stranskem tiru. Zato moramo biti še bolj vztrajni in trmasto stopati po poti, ki smo si jo začrtali. V Lendavi imamo zelo dobro sodelovanje z Madžarsko, Galerija - Muzej Lendava je organizirala tudi nekaj odmevnih skupinskih razstav lendavskih umetnikov v tujini. Ko sem začenjala svojo umetniško pot, je bilo v kulturi več denarja in s tem tudi več možnosti. Vendar je treba vztrajati. Odnos do lepega, dobrega je vedno in povsod dobro sprejet. Pomembno pa je, da predvsem mlade že od vrtca in osnovne šole navajamo na likovno umetnost, ne le v šoli, temveč tudi z obiski galerij in ustvarjalnimi delavnicami v galerijah. Da jih naučimo gledati s srcem in obenem misliti ob gledanju.«
Kaj bi po vašem mnenju morali v Lendavi narediti, da bi imeli več možnosti, da dobijo naslov evropske prestolnice kulture?
»V tem trenutku je v Lendavi ogromno različnih prireditev, tudi z namenom predstaviti se širši javnosti in privabiti čim več obiskovalcev na razstave, koncerte. V bistvu bi moralo celotno mesto dihati s kulturnimi prireditvami, promocija in prepoznavnost sta pomembna faktorja pri kandidaturi.«
Ustvarjate tudi na področju modnega oblikovanja, oblikovanja tekstilij. Kakšen je položaj tega v Sloveniji?
»Na srednji šoli poučujem modno oblikovanje. Biti modna oblikovalka so sanje vsakega majhnega dekleta. In ob poučevanju deklet (kronično nam primanjkujejo fantje) skušamo te sanje uresničiti. Mnogokrat zelo uspešno. Dekleta sodelujejo s svojimi kreacijami tudi na različnih natečajih, modnih revijah. Položaj tekstilnega oblikovanja v Sloveniji ni rožnat. Konkurenca je prevelika, materiali dragi … V prestolnici je mogoče glede individualnega kreiranja položaj malo boljši, ker je tudi večja kupna moč, več je ljudi z individualnim slogom oblačenja. S pravilno izbiro oblačil lahko skrijemo tisto, kar nam na našem telesu ni všeč. Največja pomanjkljivost, ki jo opažam pri oblačenju danes, je 'skupinski slog oblačenja'. Ni vedno pomembno biti moden v oblačilih, v oblačilih se moramo počutiti dobro in biti zadovoljni. Velikokrat pa pozabljamo tudi na kodeks oblačenja.«
Kaj se vam zdi pomembno kot pedagoginji povedati mladim rodovom?
»Mladi v današnjem času najraje posegajo po sodobnih ustvarjalnih prijemih, povezanih z ustvarjanjem. Glavni je računalnik. Osebno še vedno zagovarjam energijo lastnega slikarskega ali risarskega pripomočka. Šele ko se naučiš izražati na papirju s svinčnikom, lahko posežeš po računalniških programih za oblikovanje in svoje ideje nadgradiš. Mladi, ki jih poučujem, se zavestno odločijo za umetniško poklicno pot. Zato znanje, ki jim ga dajem, zaradi lastnega interesa sprejemajo, znajo prisluhniti in pridobljeno znanje tudi uporabljati pri raznih projektih, ki jih izvajamo. Pravzaprav je učiti zame vsakodnevni izziv in tudi velika odgovornost in čast. Je pa vsako umetniško ustvarjanje 'tek na dolge proge' in hitrih uspehov, rezultatov čez noč v umetnosti ni. Potrebna sta strpnost in predvsem trdo delo.«
Celoten intervju najdete v Vestniku, ki je izšel 2. 8. 2018.
