Tako režiser kot portretiranec sta bila na projekciji filma v Murski Soboti, za naš medij pa smo poklepetali z režiserjem. »Vsak film ima svoj svet, ker govori o neki témi, ki pelje v eno, drugo ali tretjo smer. Ti moraš ugotoviti, kam te tema filma pelje,« pravi Zupanič. »Pri Vladu je tema – kar je popolnoma jasno – film peljala v glasbo, v neko uporništvo. Kajti Vlado, ko je še dijak, želi oditi iz Prekmurja, želi muziko, rock, upor, vse to in še več. Hkrati pa je tema tega filma tudi vračanje h koreninam, je Beltinška banda, najdevanje neke avtentičnosti, neki glasbeni tok. To je skupna zgodovina vseh nas, ki smo že toliko stari, da poslušamo Kreslina – jaz se ga spomnim iz Horizontov in iz leta 1977. Ti kulturni in umetniški drobci se nekako nalagajo v nas in tvorijo tudi našo osebnost.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Zupanič pravi, da si nikoli ni niti predstavljal, da bo kdaj snemal film o Vladu Kreslinu. »K temu projektu sem bil povabljen. Najprej sta se producent Franci Zajc in Vlado o tem pogovarjala, Zajc pa je tako ali tako človek, da ko začne nekaj strastno zagovarjati, mu ne moreš reči ne. A v tem primeru sem popolnoma brez oklevanja rekel da. Vlada spoštujem, čeprav ga prej nisem poznal osebno, a njegova glasba me je ves čas nagovarjala, zdaj me pa še bolj, saj sem ga bolje spoznal. Mislim, da je Vlado Kreslin na neki način čarovnik s kitaro, ne le pevec. Ker pojejo mnogi, a takih, ki pojejo z dušo, je res malo. Tega, da potem nagovorijo ljudi in ti zavibrirajo ter se povežejo v tej glasbi, pa je še manj. Kreslin dejansko opeva čas, izkušnjo – lastno, s katero pa se lahko poveže vsak – slehernika v nekem času. In to se mi zdi fenomenalno. Da imamo take glasbenike, je velik dar za nas. Poleg tega poje v slovenščini, nagovarja nas v našem, maternem jeziku. Ne verjamem, da lahko nematerni jezik seže tako daleč kot materni, ta pride najdlje.«
Film je Zupanič začinil ne le z arhivskimi posnetki, ampak tudi s fotografijami, celo črno-belimi. »Ta film je, kot sem dejal, tudi film o času. Če snemam dokumentarni film o neki osebi – ta film pa ima elemente biografije –, je to film o času in seveda tudi o minevanju. Vsi smo v spreminjanju, minevanju in odhajanju. Fotografija pa čas ustavi. Osredotočiš se torej na neki trenutek in ga gledalcu pokažeš pod povečevalnim steklom. Druga zelo pomembna stvar pa je, da ko gledaš filmski posnetek, si zelo osredotočen na gibanje, pri fotografiji pa gibanja ni, popoln fokus je na tem, kar ta negibljiva slika sporoča. S tem se odpre neka druga dimenzija pripovedovanja, jaz sem želel to uporabiti in tako razširiti volumen filmske predstave.«
Na začetku, dodaja režiser, se je celo odločil, da ne bo uporabljal arhivskih filmskih posnetkov, ampak se je potem premislil. »Če imamo privilegij, da prikažemo Vlada pri Horizontih ali pri Martinu Krpanu, je prav, da to uporabimo. Ker so to edini trenutki, ko malo 'pobarvamo', ga damo v gibanje, da ga začutimo v nekem drugem času.«
