Ideja za obravnavo te teme je nastala v sodelovanju knjižnice in sekcije za ohranjanje kulturne dediščine pri Društvu upokojencev Ljutomer. Članice so na podlagi raziskovalnega lista, ki ga je sestavil Srečko Pavličič, ki se je medtem upokojil, zbirale gradivo in fotografije ter preučevale okoliške obrtnike. Tomaž Markovič iz muzeja pa je zapise in gradivo analiziral, dodal zgodovinski vpogled, opisal delovne postopke in prostore ter raziskal podatke o teh obrteh v arhivih in drugi literaturi.
V zborniku Zgodovinski listi je opisanih enajst obrti, s katerimi so se ukvarjali prebivalci Ljutomera in okolice. Za večino je značilno, da so najbolj cvetele sredi 19. stoletja, konec 20. stoletja pa je število mojstrov posameznih obrti začelo upadati. Markovič je kot primere za to navedel čevljarstvo, krojaštvo, kovaštvo. »Čevljarstvo velja za eno starejših obrti tudi na območju Ljutomera. Leta 1726 je imel takratni trg Ljutomer kar štiri čevljarje, ljutomerski ceh, ki je zajemal občine Križevci, Veržej, Razkrižje in Ljutomer, pa je leta 1859 zajemal 40 čevljarskih mojstrov. Do konca 20. stoletja je število močno upadlo, danes sta v Ljutomeru še dva čevljarja, ki se bolj ali manj ukvarjata s popravilom čevljev.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Redko zastopana obrt je bila kolarstvo, mojstri so večinoma izdelovali lesene vozove, kola in razne pripomočke za kmete. Kot je poudaril Markovič, so številni mojstri s kolarske tradicije pozneje prešli na mizarstvo. Redki obrti sta bili tudi studenčarstvo in vrvarstvo. Zadnje se je kot specializirana obrt začelo uveljavljati v 19. stoletju, v vsej Sloveniji pa je bilo le sedem vrvarjev. V zborniku so opisali Bazilija Prinčiča, ki je obrt leta 1966 prevzel od očeta Antona. »Zanimivo je, da je moral vrvar izdelke sam voziti na kolesu po okoliških vaseh oziroma večjih mestih.« Sprva so vrvarji izdelovali vrvi, vprežne vrvi, povodce, špage in razne mreže, predvsem za kmete, konec 20. stoletja pa so njihove glavne stranke postali športniki, saj se je povečevalo povpraševanje po mrežah.
Vključene tudi pesmi
Eno najdaljših tradicij na ljutomerskem koncu ima lončarstvo, to se pri družini Žuman še vedno ohranja. Ljutomerski lončarji so svoj ceh dobili leta 1602, je dejal Markovič, sredi 19. stoletja jih je bilo 12, nato pa je število mojstrov začelo upadati. Saša Žuman je še edini, ki ohranja več kot 150-letno družinsko tradicijo. Kot zanimivost je predavatelj omenil, da je bil Karel Žuman prvi lončar na Slovenskem, ki je poleg svoje delavnice postavil prodajni prostor in galerijo z izdelki.
Večstoletno tradicijo ima tudi mizarstvo. To je razcvet doživelo konec 19. stoletja, ko mizarji niso izdelovali več samo pohištva za premožne ljudi, ampak tudi za kmete. Gre za eno redkih obrti, ki so prerasle v polindustrijski ali industrijski obrat. Ena od raziskovalk iz prej omenjene sekcije je preučevala mizarsko dejavnost Filipičevih, v katero je danes vključena že peta generacija družine, ki je uspešna tako na domačem kot tujem tržišču. Druga pa je raziskovala Leopolda Pečarja. Njegova delavnica se je leta 1960 združila s tovarno Marles, po stečaju te pa se je začelo poslovanje tovarne Murales.
Dobro zastopano je bilo mlinarstvo, ki je danes bolj ali manj že odšlo v pozabo. Kot je dejal Markovič, na reki Ščavnici delujeta še dva mlina, v Precetincih in Gajševcih, na reki Muri pa le še Babičev mlin v Veržeju. Več o mlinarstvu na Apaškem polju je na prireditvi povedal Dušan Ščap, ki je tudi avtor poglavja v zborniku. V Zgodovinskih listih pišejo še o medičarstvu in svečarstvu ter slikopleskarstvu. Čeprav zadnje ne spada med tradicionalne obrti, ampak med bolj sodobnejše, so se ga odločili raziskati. Razvijati se je začelo v 20. stoletju, vseskozi pa sta se razvijali tudi oprema in tehnika dela.
Direktorica Splošne knjižnice Ljutomer Vesna Laissani je poudarila, da je posebnost tokratne izdaje, da so vključili pesmi, posvečene obrtem oziroma obrtnikom, ki jih je že pred leti zbirala njihova sodelavka Jasna Branka Staman. Zapis za zbornik sta prispevali še Karmen Rauter in Nataša Pušenjak, obe z Osnovne šole Janka Ribiča Cezanjevci. Ob 120-letnici najstarejšega dela šolske stavbe, ki so jo zaznamovali lani, sta preučevali kulturno dediščino šolskega okoliša in zgodovino stare šolske stavbe.
