Teme se ni lotila kronološko, ampak vsebinsko ter poudarila pomenske dvojice – odnose ženska – moški, javno – zasebno, interier – eksterier, posameznik – množica, brezskrbnost in ležernost ter strah in tesnoba. Motiv kopalcev je z današnje perspektive, tako Brodnjakova, eden izmed klasičnih likovnih motivov. Pri umetniških upodobitvah kopalcev je lahko poudarjen vidik telesa, pri tem je odvisno, ali je telo golo, delno odkrito ali zakrito ali povsem zakrito ter koliko se pri tem zaznava erotika. Lahko da govori o higieni, telesnem ali duševnem očiščenju ali o družabnem vidiku kopanja, prostočasni dejavnosti ob vodi in v njej, v morju, rekah ali na bazenu. Lahko vidimo, da kopalce nekdo očitno opazuje, včasih pa te poglede samo zaslutimo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Danes nas kopanje največkrat spominja na preživljanje prostega časa, počitnice, sonce, zabavo in vesele trenutke, ampak dela Franca Mesariča iz cikla Kopalci, ki veljajo za izrazito intimna, so precej drugačna, saj izražajo tesnobo in pri gledalcu vzbujajo občutek nelagodja. Kopalci so brez glave ali strmijo mimo in nimajo z gledalcem nobenega stika, njihovi hrbti so od sonca pretirano ožgani in do krvi pordeli. Morje, v katerem zaplavajo, pa je kot motna, temna, gosta gmota. »Mesaričevi kopalci,« meni umetnostni zgodovinar Robert Inhof, »so naelektreni s tesnobno napetostjo, voda na njegovih slikah ni voda življenja, pač pa težka voda smrti in niča. Pri teh kopalcih ne gre za nikakršen 'joie de vivre', prej za otožno meditacijo o življenju in smrti ter njunem nenehnem prehajanju drug v drugega.«
Prve upodobitve kopalcev so stare okrog 10 tisoč let, znana je Jama kopalcev v Egiptu, kopalce pa so na mozaikih in nagrobnih spomenikih upodabljali tudi v antiki. Ta je bila s svojimi literarnimi viri, zlasti Ovidovimi Metamorfozami, navdih za likovne upodobitve kopalcev poznejših obdobij, zlasti v renesansi in baroku, ko so kopalce upodabljali v okviru antičnih mitoloških zgodb o Veneri, Diani in Akteonu, Panu in Siringi. Eno najbolj znanih del je gotovo Botticellijevo delo Rojstvo Venere, ki je nastalo konec 15. stoletja.
Upodobitve kopalcev najdemo tudi v krščanski ikonografiji, kot je zgodba o kralju Davidu in njegovi Batšebi. Posebno avtonomen likovni motiv pa motiv kopalcev postane v 19. stoletju. Pri avtorjih Jean Auguste Dominique Ingres, Auguste Renoir, Paul Cezanne in Edgar Degas postanejo kopalci eden od ključnih motivov njihovega opusa. Irma Brodnjak je omenila tudi sodobne avtorje, ki na svojih slikah, kipih ali fotografijah upodabljajo kopalce. Med drugim je omenila sliko Davida Hockneyja Portret umetnika (Bazen z dvema figurama) iz leta 1972, ki so jo na dražbi hiše Christie's v New Yorku lani novembra prodali za 90,3 milijona dolarjev, s čimer velja za najdražje prodano sliko še živečega avtorja doslej.
