»To se tudi jaz sprašujem,« se je smejal Gorazd Kocbek, ko sem ga vprašala, kako z bučnim oljem iz osrčja Prlekije prideš v kuhinjo najvišje restavracije sveta. »Prav to sem se vprašal, ko sem gledal s 122. nadstropja stolpnice na Dubaj.« Nato malo pomisli in doda: »Verjetno igra vlogo to, da sem trmast. Ali pa, lepše povedano, vztrajen.« Kocbek je oljar s Stare Gore v Občini Sveti Jurij ob Ščavnici, ki nadaljuje družinsko tradicijo po dedku Alojzu, ki je že leta 1929 postavil najprej mlin in nato oljarno na kraju, kjer je še danes. »Spomnim se dedka, kako se ne bi, a bolj imam v spominu oljarno, ko jo je prevzel oče.« Delo je tako nadaljeval Gorazdov oče Anton, ki sinu pomaga še danes. »Brez očeta in mame ter pomoči moje žene bi tenko piskal. Lahko napišete, da smo družinsko podjetje. Jaz sem sicer samostojni podjetnik in imam dva zaposlena, ki nista del družine, sta pa obravnavana kot družina.«
Doda, da bo kmalu zaposlil še eno osebo, kajti dela je veliko. Kocbekovi buč ne pridelujejo sami, ampak kupijo semena od izbranih pridelovalcev. »Imamo krog kmetov, od katerih odkupujemo. Prihajajo iz različnih krajev, od Apaškega polja, Prekmurja do Dravskega polja. Taka razpršenost je dobra zaradi več razlogov, različnega stanja tal, vremena – če tolče toča tukaj, mogoče drugod ne bo … Na leto odkupim okrog petdeset ton bučnih semen od kakih petintridesetih večjih kmetov.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Študija ni dokončal
Na kateri točki svojega življenja se je Gorazd Kocbek odločil, da bo nadaljeval in nadgradil družinsko tradicijo oljarstva? »Obiskoval sem srednjo strojno šolo v Mariboru in logična posledica je, da sem šel študirat strojništvo. Srednja šola mi ni bila pretirano všeč, težka je bila, polno teorije in nepomembnih stvari. Strojništvo mi ni ležalo, zato sem se prepisal na ekonomijo v Ljubljani, a jaz spadam med tiste, ki imajo v povzetku življenja napisano: … vendar študija ni dokončal (smeh).« Danes, pravi, bi mogoče lahko rekel, da mu kakšno znanje iz teorije ekonomije manjka in se mora pač bolj potruditi, kot bi se, če bi ga o tem učili na fakulteti. »A hkrati je moj posel tako specifičen, da me tega nobena fakulteta ne bi naučila. Kdo namreč pozna specifiko buč in bučnega olja? Kako to tržiti in prodati? Tega ne uči nobena šola. Biti moraš, kot sem rekel, malo nor in zelo trmast.«
Kocbekovo olje v restavraciji najvišje zgradbe sveta
O tem, kako je bučno olje Kocbekovih pristalo v restavraciji At.Mosphere v Dubaju, v 122. nadstropju stavbe Burdž Kalifa, sogovornik pove: »Šel sem tja na večerjo s takrat še dekletom, danes že štiri leta ženo Mihaelo. Tam sem jo zasnubil, a pustil tudi vzorec steklenice bučnega olja. Po osmih mesecih so me poklicali in želeli naše olje.« Zdaj, dodaja, imajo sicer novega kuharja – tam menjajo kuharje vsaki dve leti –, ki njihovega bučnega olja ne uporablja. »Zdaj je neki Francoz, prej je bil Anglež. Ne gre za to, da ne mara bučnega olja, mislim, da je razlog bolj to, da ne mara tistega kuharja, ki je bil pred njim.«
Kar nekaj stopnic višje
Ko pogleda zadnjih štirinajst let, ko je združil potovanja, ki jih obožuje, s tem, kar zna in rad dela, oljarstvom, kaj ugotovi? Sekunda tišine. Nato reče: »Da so prehitro minila (smeh). Šalim se. Zdi se mi, da smo naredili kar nekaj korakov naprej. Ko sem še delal pod očetovim okriljem, sem vzpostavil svojo linijo olja. Bila je malo drugačna, tudi oblikovno, druga etiketa, steklenica in en cenovni razred višje. To je bil moj prvi cilj. Mislil sem si, če mi bo uspelo, mi bo, če ne, ne. Pa mi je uspelo (smeh). Potem sem začel dobivati prve kupce, zato sem si spet postavil višji cilj – priti v restavracijo z Michelinovo zvezdico.« Tudi to mu je kmalu uspelo. »Tako si vedno postavljam nove cilje, ne vem vedno, kdaj jih bom dosegel, vem samo, da bom našel prava vrata. Niso pa to neki cilji v finančnem smislu, to me ne motivira. Motivira me marsikaj drugega.«
Novi izzivi
Nove ideje dobiva na potovanjih. Dan pred našim pogovorom je priletel iz Šanghaja, kjer se je udeležil največjega vinskega sejma na svetu Prowein. »Domov sem prišel s fantastično idejo.« Pomanem si roke: »Povejte!« Gorazd Kocbek v smehu odgovori: »Ni variante! Zdaj moram proučiti, kakšno pot bom ubral, kajti ugotovil sem, da tega ni naredil še nihče.« Tudi o nadaljnjih ciljih noče govoriti: »Ne, seveda vam tudi tega ne bom povedal. Moji cilji niso majhni, merim zelo visoko.«
Tradiciji dodaja novo
Trenutno je pri Kocbekovih gradbišče, že od julija letos. »Pri nas je glavna težava s skladiščenjem, tega potrebujemo največ, zato smo se lotili celovite prenove starih prostorov, dva objekta pa bosta zgrajena na novo. Gradimo še eno oljarno, za katero že imam stroje. Potrebujemo dodatne prostore, da bomo lahko čez dan še v drugi proizvodnji delali olje, saj nas obiskuje vedno več turistov. Tem želimo ponuditi neko doživetje, ogled, degustacijo in še kaj.« Sezidali bodo tudi novo prodajalno, kuhinjo in jedilnico. »Tudi to bo namenjeno turistom in skupinam za kakšne kuharske delavnice, team buildinge in podobno.« Gradbena dela zajemajo tisoč kvadratnih metrov površine, od tega bo štiristo kvadratnih metrov novogradenj. Končali jih bodo predvidoma konec leta 2020, tako da leta 2021 načrtujejo odprtje prenovljene oljarne Kocbek.
