Recesija že letos?

Direktor družbe Vodovod sistema B Daniel Kalamar je pred dnevi gostil profesorja ljubljanske ekonomske fakultete Bogomirja Kovača. Kalamar je sicer pričakoval odziv gospodarstvenikov, saj je Kovač predaval o aktualnih ekonomskih problemih – še trajajoči krizi, tehnološkem prestrukturiranju gospodarstva in potrebah po delovni sili, vendar je bil odziv pičel oziroma ga ni bilo. Je pa Kovačevo predavanje pritegnilo kar nekaj mladih, ki so se aktivno vključili v razpravo po predavanju.

Politična kriza in kriza identitete

Kovač je analizo aktualnega ekonomskega dogajanja na globalni in lokalni ravni začel s pogledom v preteklost. Izhajal je iz 450-letnega zgodovinskega obdobja, za katero so bili značilni krizni cikli, ki so v povprečju trajali najmanj 20 let. V preteklosti so jih zaznamovali vojni cikli, ki so bili posledica recesij, povzročali pa so depresije. Eden od teh ciklov je bil od začetka prejšnjega stoletja. Krizni cikel, s katerim se svet spoprijema danes, z evropskega zornega kota resda ni zaznamovan z vojnim ciklom, so pa ti prisotni na lokalni ravni. Evropa je komaj na polovici krize, če izhajamo iz tega, da je bil njen začetek v letu 2008. Sedanja kriza ni enoznačna oziroma ni samo ekonomska. Ekonomsko krizo spremljata še politična kriza in kriza identitete. Sestavni del zgodbe so globalna tveganja, ki jih zaznamujejo naravne katastrofe, vojni konflikti in migracije. Na eni strani se svet srečuje z naglo rastjo števila prebivalstva, po drugi pa z depopulacijo, ki je velik problem Evrope. Tej primanjkuje skoraj pol milijona delavcev. To je eden večjih evropskih problemov, ki poglablja evropsko regionalno krizo.

Ob gospodarski rasti v zadnjih nekaj letih se je začel trend gospodarskega ohlajanja, ki se bo končalo z recesijo v letošnjem in naslednjem letu. Vse bolj se potrjuje teza, da globalni trg ni več motor rasti. Eden od večjih problemov so spet prenapihnjeni kapitalski trgi. Kovač je opozoril, da morebiten ponovni zlom kapitalskih trgov pomeni veliko tveganje, saj Evropa po finančni krizi in izvedenih ukrepih na monetarnem območju nima več ustreznih orodij za ukrepanje. Če je bil evro v času rasti zgodba o uspehu, se v krizi kaže vsa njegova protislovnost. V svojem bistvu v obdobju recesije, ko so potrebne razvojne spremembe, te onemogoča. To se kaže tudi v tem, da Evropa ne deluje več pod »skupno streho«, ampak se vse bolj uveljavljajo interesne povezave med državami članicami na politični, razvojni in geografski ravni.

Slepa pega Evrope

Kovač je opozoril, da mora Slovenija poiskati svoje zavezništvo, in navedel tri možnosti – navezavo na Avstrijo, Italijo in Nemčijo, na države Beneluksa ali na višegrajsko skupino. Po njegovi oceni je iskanje zavezništev nujno, saj je ob prvih znakih recesije močno izpostavljeno dogajanje v mehkem trebuhu Evrope, kot je poimenoval Balkan, oziroma tleča krizna žarišča – Makedonija, Srbija, nerešeno albansko vprašanje ter Bosna in Hercegovina. S te ravni je prešel na regionalno raven. Za zdaj še ni jasnih obrisov nove evropske regionalne politike. Ta je slepa pega Evrope, in to zato, ker se način in pogoji financiranja ali spodbujanja razvoja regij v posameznih perspektivah spreminjajo. Evropa bi lahko zastavila učinkovito regionalno politiko le s skupnim evropskim proračunom, neodvisnim od prispevkov držav članic.

To bi zahtevalo skupni evropski davek, kar pa je v tem trenutku iluzorno pričakovati. Kovačeva ocena je, da bo manj razvite regije, med njimi tudi Pomurje, recesija prizadela bistveno bolj kot razvite. Razlog je preprost. Te regije ne premorejo lastnega kapitala in znanja za razvojne spremembe. S poglabljanjem recesije pa so izpostavljene močni depopulaciji in staranju prebivalstva. Kovač ne vidi nevarnosti v t. i. digitalizaciji ali robotizaciji družbe, saj poudarja, da so skozi zgodovino tehnoloških sprememb delovna mesta izginjala in se na novo odpirala.