Drago Bertalanič se je z ženo Marjeto Domiter Bertalanič pred štirimi leti odločil, da bo na manjši domači kmetiji redil krškopoljske prašiče, ki so edina ohranjena slovenska avtohtona pasma prašičev. Že v preteklosti so doma gojili navadno, belo pasmo prašičev, zato sta nekaj izkušenj z rejo imela. »Pasma je prilagojena na naše okolje, zato se tudi naši prašiči vse leto pasejo zunaj v ogradi. Zanimivo pri pasmi mi je bilo tudi to, da mladičkom, tudi če se skotijo zunaj, ni nič, saj so, podobno kot divji prašiči, odporni proti mrazu in drugim vremenskim vplivom. Pred leti sem od pomurskega rejca kupil prve živali in tako imamo sedaj svoje,« pripoveduje Bertalanič, ki je tudi član Društva rejcev krškopoljskih prašičev.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Že 17. prvomajski pohod v Adrijancih: tudi letos postavljanje mlaja in mlečne kumare
Za 1. maj se je v Adrijancih odvil že 17. pohod. Tudi tokrat je pot vodila po obronkih goričke vasice. Pohodniki so lahko uživali v pogledih na gručasto pokrajino z zelenim pridihom. Seveda ni manjkalo domačih dobrot, ki so jih pripravili člani in članice, organizatorji pohoda, ŠKTD Adrijanci. Na približno desetkilometrsko pot po gozdnih poteh z vmesnimi postanki se je odpravilo 180 pohodnikov, pot je zavila tudi na Štokovo domačijo, kjer je potekalo tradicionalno postavljanje mlaja. Medtem so se lahko pohodniki okrepčali, manjkale niso mlečne kumare s krompirjem in obloženi kruhki z domačo šunko ter s takšnimi in drugačnimi namazi. Bili so skutni z bučnim oljem in drugimi zelišči, pa namazi iz sladkega krompirja in suhih paradižnikov, graha s česnom ter iz čičerike s papriko. Nato je pot vodila še do stare šole v Adrijancih, kjer se je pohod zaključil z obrokom na žlico: pohodniki so lahko izbrali med pasuljem in ajdovo prežganko z jurčki. Tisti, ki so želeli, pa so lahko poskusili tudi 'žujco'. Foto: Mateja Lepoša
Pri Bertalaničevih imajo trenutno pet odraslih prašičev, čakajo pa na novo leglo. Prašički se bodo skotili predvidoma maja. Doslej so imeli že pet legel, v enem jih je običajno od pet do šest, lahko pa se zgodi, da svinja skoti od deset do dvanajst pujskov. »Značilnost te pasme je, da raste nekoliko počasneje kot navadna, bela pasma prašičev, kar je odvisno predvsem od prehrane. Naši prašiči se prosto gibljejo na 50 arov veliki ograjeni površini, kjer se hranijo s travo ali pšenico, ki jo posejemo na tej površini, preorjejo pa tudi zemljo in iščejo koreninice, pobirajo orehe, ki padejo z drevesa v ogrado, in podobno. Ker smo del rejskega programa, našim živalim ne dajemo nobenih krmil ali drugih dodatkov, dobijo le domačo krmno mešanico mletega ječmena in koruze, ki ju pridelamo sami,« je pojasnil sogovornik. Da so pujski ustrezno krmljeni, je zelo pomembno. Če je obrok nepravilno sestavljen ali ga je preveč, bodo pujski postali preveč zamaščeni, kar pa ne bo ustrezalo posebnostim mesnin krškopoljskega prašiča.
Vzreja je dražja
Meso te pasme je po mnenju strokovnjakov in rejcev bolj okusno, sočno in aromatično od mesa navadnega prašiča, prav tako je boljše razmerje med omega-3- in omega-6-maščobnimi kislinami. »Meso teh prašičev je bolj marmorirano, boljše po okusu, kot že rečeno, pa je to odvisno tudi od prehrane in okolja. Pujski se najbolje počutijo v naravi, na paši. Pomembno je, da je pašnik dobro ograjen, saj s tem preprečimo stik z divjimi prašiči.« Če bi prišlo do parjenja med krškopoljskimi in divjimi prašiči, skoteni pujski ne bi ustrezali parametrom, ki jih določata rejski program in projekt Sledljivost porekla pri pasmi krškopoljski prašič, ki ga v Sloveniji vodi Kmetijsko-gozdarski zavod Novo mesto. Za dolgoročno ohranjanje pasme je ključno, da je tržno zanimiva in ima zagotovljeno sledljivost porekla. Poreklu živih živali v omenjenem projektu sledijo dokumentacijsko, z individualnimi ušesnimi številkami na rumeni znački, ki se morajo začeti z 88, ter z genskim preverjanjem. Tudi pri Bertalaničevih so vsi prašiči ustrezno označeni, pristojnim službam pa redno sporočajo tudi datum pripusta, prasitve in odstavitve.
Za zagotavljanje sledljivosti porekla pasme vpeljujejo tudi rutinsko kontrolo sledljivosti porekla mesa in mesnin krškopoljskega prašiča, ki je registrirana blagovna znamka. Drago in Marjeta Bertalanič suhomesnatih izdelkov ne izdelujeta za prodajo, o tem niti ne razmišljata, predelata jih le za lastne potrebe. »Sicer pa povpraševanja po pujskih ne manjka. Ker so meso in mesnine te pasme vse bolj iskani in cenjeni, tako pri končnih potrošnikih kot pri gostincih, smo pujske iz naših legel brez težav takoj prodali,« pravi Bertalanič.
Vzreja prašičev te pasme je sicer nekoliko dražja, tudi zato so cene tekačev, pitancev, plemenskega podmladka ter mesa in mesnih izdelkov nekoliko višje kot pri drugih prašičih.
Pujski črno-bele barve z nekoliko krajšim in bolj zavihanim gobcem bodo pri Bertalaničevih na Pertoči ostali tudi v prihodnje. Zakonca namreč razmišljata o nakupu vsaj še dveh odraslih prašičev, da bi tako imela tudi več majhnih pujskov za prodajo. Tako kot drugi slovenski rejci te pasme si namreč prizadevata, da bi se pasma, ki so jo v preteklosti skoraj iztrebili, čim bolj razširila.