V rejništvo gre tisti otrok, ki nima svojih staršev ali ti zanj ne morejo ali ne znajo poskrbeti, prav tako, če je okolje, v katerem otrok biva, zanj ogrožajoče. O preselitvi otroka v rejniško družino odloča sodišče na podlagi družinskega zakonika, predlagatelj pa je po večini center za socialno delo (CSD), ki tudi ima javno pooblastilo varstva otrok. »Namestitev otroka v rejniško družino ali strokovni center nikoli ni prva odločitev. Mi vedno najprej poskušamo pomagati družini, da se odpravijo razlogi, ki bi privedli do tega. Ko pa se ugotovi velika ogroženost otroka, da ga je treba nemudoma umakniti iz matične družine, ali če je situacija tako težka, da je otrok zanemarjen ali se izvaja nasilje nad njim, je ta proces krajši,« je povedala Sandra Babič, direktorica CSD Pomurje, in dodala, da se z oddajo otroka v rejništvo prizadevanja strokovnih delavcev za ureditev razmer v družini nikakor ne končajo.
V vseh primerih, ko mora otrok zapustiti matično družino, ta doživlja neko stisko, ki lahko preraste v hudo travmo. Zato je pomembno, da zanj najdejo primernega rejnika oziroma rejniško družino glede na njegove specifične potrebe. Pri tem pa pogosto naletijo na problem, ne le na pomanjkanje primernih rejniških družin, ampak na njihovo pomanjkanje na splošno, pove Babičeva. »Število otrok, ki so v rejništvu, se je v zadnjem času res zmanjšalo, kar bi lahko vzbujalo neko zadovoljstvo, toda manj jih je zato, ker je manj rejniških družin.«
Biti starš je velik dar
Marija Zver iz Nedelice je rejnica že devet let, od tega sedem let poklicna. Na svoj dom v Nedelici sta z možem Ignacem najprej sprejela Marijinega nečaka, nato pa je leta 2014 v družino prišel še en fant. »Z možem sva se pred tem pogovarjala, da bi postala rejnika še kakšnemu otroku, potem pa so nama pripeljali fantka nepričakovano in kar iz šole, ker je njegova rejnica umrla. Takoj smo ga vsi vzljubili, kot so nama pri srcu vsi otroci,« pove Marija. Dve leti za njim sta prišla še bratec in sestrica, tako da so ob dveh zdaj že odraslih sinovih in nečaku v družini še trije rejenci.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Umrla je novinarka Manca Košir
V 77. letu starosti je umrla novinarka in publicistka Manca Košir, so za STA potrdili v krogu njene družine. Bila je izredna profesorica na ljubljanski fakulteti za družbene vede in avtorica številnih poljudnoznanstvenih, strokovnih in znanstvenih člankov ter številnih knjig.
Marija pravi, da je ob otrocih srečna, saj se ji je tako izpolnila želja imeti več otrok, kar ji po naravni poti ni bilo dano. Biti starš je zanjo velik dar, če ob tem lahko pomagaš otrokom, ki so doživeli že veliko hudega, pa je še toliko večji. »Ni mi žal, da sem sprejela rejništvo, res ne, čeprav je včasih bilo malo več dela. Ampak zdaj so otroci že večji in morajo sami prevzemati odgovornost ter se truditi za uspeh.«
Marijin najstarejši rejenec je že dijak na lesarski šoli in navdušuje svoja skrbnika z izdelki iz lesa, mlajša obiskujeta deklica sedmi in fant deveti razred osnovne šole. Ob učenju, ki je otrokom prva dolžnost, sta oba fanta tudi vneta športnika, starejši trenira košarko, mlajši nogomet.
»To, da so otroci uspešni, mi veliko pomeni, pa tudi, da mi prisluhnejo. Otrokom je res treba postaviti meje, vendar jim vsega ne smemo prepovedovati. Imeti morajo neko prostost, saj le tako lahko izkusijo posledice svojih ravnanj in začutijo odgovornost. Če tega nimajo, lahko kasneje, ko postanejo polnoletni, hitro zablodijo,« je svoj pogled na vzgojo predstavila Marija. »Poskušamo jih pripraviti na samostojnost ter jih opogumiti za življenje, čeprav nihče ne ve, kaj bo pozneje. Želimo pa jim vse dobro in ponuditi vse, kar lahko, enako kot svojim otrokom.«
Otroci rejniška starša kličejo po imenu, kar se Mariji zdi dobro zaradi stikov, ki jih imajo z biološkimi starši oziroma starimi starši. Ti so zdaj urejeni in potekajo dobro, tako da ob tem nihče ne doživlja nekih stisk. So pa stiki z biološkimi starši za otroke zelo pomembni in se jih predvsem mlajša veselita, ugotavlja Marija, in tudi prav se ji zdi, da sami vedo, da nekam pripadajo.
Primerna rejnica in rejniška družina
Rejnik mora najprej izpolnjevati formalne pogoje, kot jih predpisuje zakon, pojasnjuje Sandra Babič, od njega pa se tudi pričakuje, da ima lastnosti starša. Rejniška družina je nadomestna družina in otrok v njej mora dobiti vse tisto, kar dobijo otroci v družinah, v katerih starši zmorejo in znajo poskrbeti za svoje otroke. Ob materialni preskrbljenosti morajo rejniki poskrbeti še za otrokovo vzgojo in zdravstveno varstvo, znati pa morajo prepoznati tudi njegove čustvene potrebe. V ospredju je torej rejnik kot človek, njegova toplina, empatija, ljubezen in to, da otroka poslušaš, ga slišiš, zmoreš razumeti in mu posvečaš svoj čas, rejniki pa se morajo tudi primerno odzvati na otrokove potrebe.
Delo rejnika ni preprosto. Otroci, ki pridejo v rejniško družino, so prej doživeli marsikaj slabega in tudi na spremembo se odzivajo vsak po svoje, nekateri z agresijo ali pa kako drugače kažejo vedenjske, čustvene težave. Pomembno je, da jih rejniki zato ne obsojajo, pove Babičeva. »Rejniki so tudi naši sodelavci in morda se zato od njih pričakuje še več kot od matične družine,« podčrta.
Rejnice, ki ne vedo, kako v neki situaciji ravnati, lahko kadar koli pokličejo strokovne delavce CSD, da jim priskočijo na pomoč ali jim pomagajo poiskati strokovno pomoč za otroka. A pri tem žal večkrat naletijo na zasedenost in pomanjkanje strokovnjakov, ki delajo na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Kajti težave se ne pojavljajo samo pri otrocih, ki so v rejniški družini, ampak jih je na splošno veliko.
Ob vsem tem pa se od rejnikov še pričakuje, da sodelujejo z matično družino, kar je marsikdaj zelo težko. Starši otrok namreč v rejnikih marsikdaj vidijo nekoga, ki ni na njihovi strani. Toda sodelovanje med matično in rejniško družino je pomembno, ker sta otrokom pomembni obe.
Poslušala notranji glas
Tanja Pihlar je po poklicu medicinska sestra. Petindvajset let je delala v socialnovarstvenem zavodu v Lukavcih, zdaj pa že dobro leto na šoli Cvetka Golarja v Ljutomeru. Pred kakšnimi desetimi leti, ko je še delala v zavodu in tam srečevala otroke varovank, ki so bili v rejništvu, se ji je porajala misel, da bi tudi sama rada tem otrokom pomagala, vendar je zaradi zahtevnega dela v treh izmenah oklevala. Enkrat pred epidemijo pa je vendar šla na CSD in povedala, kaj si želi. »Sledila sem svojemu notranjemu glasu in se prepustila toku,« pove sobesednica. Opogumljalo jo je tudi pisemce hčerke Anamarije, ki ga je pred kakšnimi petimi leti dala pod božično drevo. Napisala je, da si želi bratce in sestrice v rejništvo, čeprav ve, da se to ne bo zgodilo. Anamarija bo kmalu stara šestnajst let in je dijakinja gimnazije v Želimljah, Tanjin sin Dominik pa je že študent zdravstvene nege. »Mislim, da je moral priti ta čas, ko so moji otroci odrasli. Ne vem, kako je pri drugih rejnicah, ampak mislim, da je težje, če imaš sam še majhne otroke in sprejmeš še rejence,« pove Tanja.
Na opravljanje rejništva se je Tanja z možem Sandijem pripravljala že lani. Opravila sta vse teste in izobraževanja in čeprav so jima povedali, da se rejništvo ne bo zgodilo tako kmalu, je vendar prišlo dokaj hitro. Družina Pihlar se je pred dobrima dvema mesecema razširila z bratcem in sestrico, ki še obiskujeta vrtec. »Ko smo prišli domov, sem jima pokazala, kje bo njuna soba, in ker Sandija ni bilo doma, sem ju povabila, da zanj naredimo skupno fotografijo. To je bila takšna res iskrena slika. Stisnila sta se k meni in začutila sem, da jima lahko dam tisto toplino. Ti otroci te 'pijejo', žejni so tega, česar morda doma niso imeli. Nenehno sta ob meni, zdi se, da še bolj, kot so bili moji otroci,« pripoveduje Tanja. Prizna, da jo je sprva malo skrbelo, ali se bodo z otroki začutili, toda v duhu svoje vere si je dejala, naj se zgodi božja volja. Kadar vesela pritečeta v objem, pokažeta, da jima bližina odrasle osebe, občutek varnosti in ljubezni veliko pomenita. Vedela pa je tudi, da bo prek otrok vstopila še v odnos z njuno mamo.
Ko so se prvič srečali, pripoveduje Tanja, je bila mama zelo žalostna. Objela jo je in ji rekla: »Čuvala bom vaše otroke.«
»Niste prvi, ki me sprašuje, zakaj sem sprejela rejence zdaj, ko bi lahko imela ob skoraj odraslih otrocih več časa zase,« pove. Če nekomu lahko pomaga, zanjo ni breme, ampak ji bogati življenje, je pa za to treba stopiti iz cone udobja. Zaradi skrbi za otroka se ne čuti prikrajšano za stvari, ki jih je prej počela, saj ko je zdoma, zanju poskrbijo drugi člani družine.
»Čeprav sta otroka pri nas šele kratek čas, že lahko rečem, da mi ni žal, da smo ju sprejeli, in sploh nimam občutka, da ne bi zmogla. Ob tem pa vendar želim dodati, da imam čudovito službo in da je naša ravnateljica zelo odprta za te stvari, za kar sem ji zelo hvaležna,« podčrta Tanja. Vesela je tudi, da otroka zelo dobro sprejemajo sosedje in okolica.
Odkar sta pri njih, opaža, da sta postala sproščena in željna, da jima predstavlja svet, ki ju obdaja in ki ga prej nista poznala. Tudi tistega iz pravljic, ki jih berejo vsak večer.
»Ko smo se enkrat peljali z avtomobilom, smo molili, in ko sem naštevala, za koga vse bomo tako prosili, sta otroka dodala: pa še za mamo in očeta. Zdaj dodajata še moje ime. Da, to je velik blagoslov, za nas in za otroka. Meni vera veliko pomeni in z njo je lažje iti skozi vse preizkušnje.«
Tanja zato vsem, ki imajo radi otroke in želijo pomagati najbolj ranljivim, svetuje, naj gredo na to pot, ki je sicer pot v neznano. Ampak če ne poskusiš, tudi nikoli ne boš vedel, kam te bo pripeljala.
Rejniške družine iskane
CSD Pomurje v tem času vabi ljudi, ki čutijo, da bi lahko postali rejniki ali opravljali rejniško dejavnost, da pridejo na informativne dneve ali se oglasijo pri njih. »Res si želimo novih rejnikov,« pove Babičeva, a hkrati opozori, da četudi rejnike potrebujejo, vsem pozitivne ocene za opravljanje zahtevnega poklica ne bodo mogli dati. Kajti otrok ni mogoče dajati v neko družino poskusno in za kratek čas. Zato je proces preverjanja motivov, zakaj bi bil kdo rejnik, tako pomemben, tako za rejniškega kandidata, da preizpraša samega sebe, kot za otroka, ki mora v rejništvo. »Pri tem preverjanju smo res brutalno iskreni in ne olepšujemo stvari, da je rejništvo pravljica, da bodo dobili idealnega otroka in da bodo z njim postali idealna družina,« pove Sandra Babič. Če po tem še vedno ostanejo pri človeku občutki, da bi lahko bil rejnik, je to dober kazalec, da bo pri tem uspešen.
Rejništvo na preizkušnji
Rejniško društvo Slovenije je bilo ustanovljeno leta 2006 kot odgovor na negativno stanje na področju rejništva in na to, da so si nekateri vzeli pravico govoriti o rejništvu in ga predstavljali zelo popačeno, pravi Darko Krajnc, eden od pobudnikov za njegovo ustanovitev in predsednik društva od leta 2009. Sam je tudi nekdanji rejenec, po izobrazbi socialni delavec in sociolog, zdaj pa poslanec v državnem zboru. Poudari, da so v zadnjih letih k realnemu predstavljanju rejništva, tako srčnih zgodb kot tudi problemov, veliko prispevali novinarji in mediji, kakor tudi ugledni posamezniki, ki so bili kot otroci v rejništvu, na primer do nedavnega uspešen paraolimpijec Darko Đurič, boksar Dejan Zavec in drugi.
Rejniško društvo, v katero so včlanjeni strokovni delavci, rejniki in otroci iz rejništva, si prizadeva ob realnem prikazovanju rejništva tudi za izboljšave na tem področju in – če so potrebne – tudi za zakonske spremembe. Društvo pripravlja še različne družabne dogodke za rejniške otroke in rejniške družine, kot so tabori in srečanja, ter tematske okrogle mize in posvete.
Eno odmevnejših v zadnjem času je bilo srečanje s sodniki, pove Krajnc, kajti sodišča so dobila pri odločanju glede pošiljanja otrok v rejniške družine pomembno vlogo.
Rejniško društvo je pristojnemu ministrstvu že večkrat izročilo seznam predlogov za spremembe, zdaj pa se je za njihovo obravnavo zavzel Krajnc še kot poslanec. Skupaj so dosegli, da se je pri pristojnem ministrstvu ustanovila delovna skupina, ki bo konkretne predloge preučila.
Izstopa problem nizkega plačila za delo rejnikov. »Naš predlog je, da rejniki prejmejo za to dejavnost vsaj minimalno plačo ali primerno nagrado za delo,« pravi sogovornik. Z otrokom so namreč 24 ur na dan, ves čas skrbijo zanj in vedo, kakšne stiske doživlja. Nobeno plačilo tega ne odtehta, je pa vendar priznanje družbe za delo, ki ga opravljajo. »Še vedno verjamemo, da je v prvi vrsti motiv za rejništvo srčna kultura in da se za to odločajo ljudje, ki resnično želijo pomagati,« pove Krajnc. Kajti kljub skromnemu plačilu je v Sloveniji še vedno okoli petsto rejniških družin, ki skrbijo za približno sedemsto otrok.
Rejniškim družinam bi morale biti priznane tudi pravice, kot jih imajo velike družine, povečati pa bi se moralo tudi število strokovnih delavcev, ki delujejo na področju rejništva, ter poenotiti pristopi.
Drug pereč problem pri rejništvu je urejanje stikov z matično družino rejencev. Ti so marsikje moteči in pri otrocih povzročajo veliko stisko, v rejniško družino pa vnašajo nemir. Toda pri odločitvah o stikih otrok z biološkimi starši rejnikov marsikdaj ne poslušajo ali se jim celo pripisuje, opozarja Krajnc, da se jim s tem ne ljubi ukvarjati. »Sam sem mnenja, da tam, kjer pride do umora partnerja, hudega zanemarjanja, trpinčenja, spolnih zlorab, nasilja v družini ali nad otrokom, starši pravic do stikov ne bi smeli imeti. Če pa si jih otrok vendar želi, se morajo omogočiti v nekem varnem okolju. Zdaj pa se stiki po odločitvi sodišča morajo izvesti ne glede na to, kar poreče otrok,« je kritičen sogovornik. Rejnik, ki je tudi klican na sodišče, tam nima nikogar ob sebi, nasproti mu stojita biološka starša, ki nastopata z odvetnikom, ki ga v primeru brezposelnosti celo plača država. Društvo si zato prizadeva, da bi v zakon vnesli opolnomočenje rejniških družin, torej da bi rejniki imeli vsaj pravico do brezplačne pravne pomoči.
»Vse to je treba spremeniti, da jim bomo lahko mirno pogledali v obraz,« podčrta sobesednik. Kajti če že teče kampanja ministrstva za pridobivanje rejniških družin, naj se nekaj spremeni tudi pri urejanju njihovega položaja, ne samo v finančnem smislu, ampak da bo njihovo delo spoštovano in mnenje upoštevano.