Šport povezuje in piše najlepše zgodbe. To dokazuje tudi letošnje evropsko prvenstvo v nogometu, kjer se je slovenski izbrani vrsti v torek po osvojeni točki proti favoriziranim Angležem prvič v zgodovini uspelo prebiti v osmino finala tekmovanja. A pot do tja ni bila enostavna. Ko so Slovenci na tekmi proti Dancem osvojili točko, so bile vse oči in upi usmerjeni v tekmo med Slovenijo in Srbijo, kjer je bilo na papirju največ možnosti za zmago Slovencev in tudi za neposredno vozovnico v izločilne boje. Evforija je zajela tudi naše uredništvo, beseda je dala besedo in trije sodelavci smo se odločili, da si to tekmo preprosto moramo ogledati v živo.
V München smo se odpravili z navijaškim vlakom, kar je bilo že samo po sebi posebno doživetje. V četrtek, na dan tekme, smo ob 4.12 krenili z glavne postaje v Ljubljani, čakala nas je sedemurna vožnja. Čas je hitro minil, za kar je poskrbela razigrana družba v kupeju, ki je z nami delila dobro voljo, doma pripravljene sendviče z jelenovo salamo in tudi kakšen hmeljev napitek. Največ se je dogajalo v jedilnem vagonu, kjer ni manjkalo glasne glasbe, petja in navijanja, seveda ob podpori kakšne pločevinke, dveh, treh … pijače. Ob sprehodu po navijaškem vlaku je naša ušesa hitro pritegnila prleška govorica. Ustavili smo se pri kupeju in Boris Kosi od Svetega Tomaža je povedal, da so z družbo dobili vstopnice za tekmo s Srbijo in se odločili za obisk Nemčije. »Navijaški vlak smo izbrali, ker sem sam železničar in si prizadevam, da bi čim več ljudi za prevoz izbralo vlak. Udobja, kot ga ponuja, na avtobusu ni,« je smeje dejal. Sogovornik je tudi pravilno napovedal končni izid, vzdušje pa se mu je zdelo odlično že na vlaku – kaj bo šele na stadionu!
Pozitivna energija na vseh koncih
V bavarsko prestolnico smo prispeli okrog 11.30 in že smo hiteli v središče mesta, kjer so se pred tekmo zbirali tako slovenski kot srbski navijači. Ko smo s podzemne železnice prišli na Marienplatz, Marijin trg, so nas pozdravili bučni napevi, zastave, navijaški šali, slišati je bilo mogoče tudi harmoniko. Ozračje je bilo nabito s pozitivno energijo in z upanjem, da bo to slovenski dan. Tudi vreme nam je služilo, bilo je ravno prav vroče, da se je čutilo poletje, in hkrati so sonce dovolj zakrivali oblaki, da se nismo utopili v znoju že takoj ob prihodu.
Na Marijinem trgu smo hitro naleteli na domače obraze. Borut Cvetkovič iz Gornje Radgone je bil tam v družbi hčerke Asje in prijatelja Neša Vukotića. »Na pot smo krenili včeraj, prespali v Salzburgu in danes zjutraj prišli v München,« nam je zaupal Cvetkovič. »Vzdušje je fenomenalno, rekordno. Bili smo že prej na vseh možnih prvenstvih, ampak tu je res super,« je pristavil Vukotić. Preden so se odpravili na stadion, so napovedali še rezultat. »1 : 0 že vodimo in 2 : 0 zmagamo,« je takrat napovedoval Cvetkovič, njegov kolega pa dodal: »To je najmanj!«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Na sprehodu po mestu smo srečali tudi Mitjo Stojisavljeviča iz Vanče vasi, ki je z ekipo prijateljev prišel v München že v sredo. »Prišli smo z avtodomom, se namestili, potem pa smo šli v center mesta, kjer smo navijali in se družili s srbskimi navijači. Vzdušje je odlično!« je opisoval sogovornik. Tudi njega smo povprašali po rezultatu. »Joj, kaj pa vem … Upam, da bo 2 : 1, bojim pa se, da bo neodločeno. Seveda bomo tudi s tem zadovoljni. Napovedujem, da bomo tudi proti Angležem iztržili točko in bomo s skupno tremi točkami šli naprej,« je še dejal. Preroške besede, ampak takrat tega še nismo vedeli.
Manjši incident
Dolga pot, po tem, ko so se sendviči že predelali, je povzročila tudi lakoto. Središče Münchna seveda ponuja številne možnosti za okrepčilo, ampak časa ni bilo na pretek, saj nas je še čakala pot do navijaške cone, kjer smo spremljali tekmo. Ne vem, kakšne so možnosti, da v takšni množici srečaš točno določeno osebo, ampak mi smo imeli srečo in med spraševanjem, kam na kosilo, naleteli na našega sodelavca Andreja, ki je bil med tistimi srečneži, ki so prišli do vstopnic za ogled tekme na stadionu. Takoj nas je usmeril do bližnjega lokala – kasneje smo sicer ugotovili, da nismo izbrali prave terase, ampak hrana je bila kljub temu dobra. Kartoffel Rösti, nekakšni popečeni krompirjevi polpeti z lososom ali jabolčno čežano, pa tipična Weißwurst, bela klobasa s presto in sladko gorčico, so bili dovolj, da so bili naši želodci zadovoljni in pripravljeni, da se končno začne zgodovinska tekma.
Načrt je bil, da se do olimpijskega parka, kjer je bila navijaška cona, odpravimo s podzemno železnico. Seveda je bil to načrt tudi nekaj deset tisoč drugih navijačev, s katerimi smo čakali na isti vlak, posledično je nastala gneča, uspešno so jo krotili številni policisti, ki so usmerjali množico ljudi. Skupaj z nami je čakal med drugim Rašo Nesterović, nekdanji košarkar, danes pa športni funkcionar – opazili smo ga že na daleč, saj je bil vsaj za glavo višji od večine. Med čakanjem se je zgodil tudi manjši incident – neki že rahlo opiti slovenski navijač se ni mogel sprijazniti z dejstvom, da mora čakati tako kot vsi drugi, potem pa ga je sprovociral še neki srbski navijač. Preden je nameraval planiti nanj, so nadenj planili nemški možje postave. Ali je nesrečni navijač sploh prišel do stadiona ali pa je noč preživel na hladnem, nam ni znano. Vsekakor si je, če se mu je zgodilo drudo, kriv sam, saj je bila sicer navijaška kultura na visokem nivoju na obeh straneh.
Ura je tekla, na podzemnem vlaku je prišlo do tehnične težave, in ker nismo vedeli, kako dolgo jo bodo reševali, smo se odločili za drugi način prevoza. Najti prosti taksi, uber ali bolt je bil sicer kar velik zalogaj, na koncu pa nam je uspelo tako, da smo ga rezervirali po telefonu. Naš voznik ni bil preveč zgovoren, ocenili pa smo tudi, da je naša nemščina veliko boljša od njegove in bi lahko brez strahu ostali ter se zaposlili tukaj. Če nas na Vestniku več ne bi hoteli, seveda.
Ob himni stoje ali sede
Ko smo po manjših zapletih vendarle prišli do olimpijskega parka, smo hiteli do zunanjega prostora z velikim zaslonom. Lepo urejena zelenica, terasast teren, na njem pa številni navijači, odeti v modro, belo in rdečo barvo. Razlikovali smo jih le po grbih, ki so jih imeli kot tetovaže odtisnjene na obraz, drugačnih zastavah ali čepicah. Delitev ni bilo, navijači so sedeli mešano. Slovenci med Srbi in Srbi med Slovenci.
Nato je bilo že vse pripravljeno za himni. Najprej je bila na vrsti srbska. Zbrani so vstali, v roke dvignili manjše zastavice ali si velike ovili okoli telesa. Srbi so bili glasni, treba je priznati, toda vtis so nekoliko pokvarili s tem, ko se po svoji himni sedli in slovensko poslušali sede. Formalnosti so se zaključile in čas je bil za najpomembnejši del. Za tekmo. Vestnikova ekipa je sedela bolj spredaj in imela dober razgled na navijače in zaslon. Minute so minevale, napetost je rasla. Enkrat so bili glasnejši Slovenci, spet drugič južni bratje. Največ vzdihov je seveda pospremil strel Timija Maxa Elšnika, ki je končal v vratnici. Napeti navijači so imeli različne rešitve za sprostitev. Najpogosteje s kozarčkom v roki, žejo je bilo treba pogasiti, ker je bilo soparno in vroče.
V prvih 45 minutah sta mreži ostali nedotaknjeni, v olimpijskem parku pa so začele padati drobne kaplje dežja. Sodnikov žvižg, ki je oznanil polčas, je navijače spravil pokonci in kolone so se vile proti stojnicam, pri katerih so ponujali hrano in pijačo. Pivo za šest evrov in pol, špricar za evro več. Seveda niso manjkale tradicionalne nemške klobase in preste, a poskrbljeno je bilo tudi za drugo hrano. Našli ste lahko langaš, pa tortilje z različnimi nadevi, ocvrt krompirček, burgerje ... Lakota se je polegla, kozarci so bili spet napolnjeni in navijači so se vračali pred zaslon. Mi smo si drugi polčas, tudi zaradi rosenja, ogledali na drugi strani olimpijskega parka, kjer je bil še en veliki zaslon, pod pokritim prostorom pa so se klopi šibile pod številnimi navijači. Težava je bila najti prosto klop in mizo.
Iz raja v pekel
Pogledi so bili usmerjeni na zaslon in hitro je nastopila 69. minuta. Žan Karničnik je Srbom ukradel žogo in stekel v protinapad, podal do Timija Maxa Elšnika, ta pa nazaj do nekdanjega člana Mure in padel je gol za slovensko vodstvo. Vsi smo skočili v zrak, kričali od navdušenja, vihteli navijaške šale in zastave, po zraku so letele kapljice pijače, a prš nikogar ni zmotil. Evforija je bila prevelika. Fotograf je tekel od mize do mize, da bi ovekovečil naval čustev, in ko se je po nekaj minutah vračal, so ga navijači kar sami ustavljali in prosili za spominske dokaze. Navijaški napevi in pesmi so po ugodnem rezultatu postajali vse glasnejši, obrazi srbskih navijačev pa so izražali vse večjo zaskrbljenost.
Tekma se je od vodstva za Slovence vlekla prepočasi. Le malokdo je lahko sedel pri miru, postopali smo, odštevali do konca. Ob začetku sodnikovega podaljška je naša ekipa stopala proti prvi vrsti, da bi ob slavju dobili čim boljšo vsebino. Čakali smo, v rokah pa imeli pripravljene pametne telefone, da samo stisnemo »snemaj«. Za eno od miz v prvi vrsti je sedela mlada srbska navijačica s solznimi očmi. Čustva nasprotnih privržencev so v tistem trenutku zanimala redke, na vrsti pa je bil le še kot Srbov. Nato pa šok, s sodelavko sva se, ko je žoga Luke Jovića v zadnji sekundi padla v mrežo Jana Oblaka, le spogledali. Slovenci so obstali, se prijemali za glavo, izrekli kakšno kletvico, zapustili omizja ... Srbi na drugi strani so skočili s klopi in se veselili, kot da bi zmagali z najmanj deset proti nič. Težko je bilo, šli smo iz raja v pekel in komaj smo zbrali besede.
Ko je prvi šok popustil, so se misli začele usmerjati naprej. V olimpijski park so začeli prihajati še Danci in Angleži, ki so igrali za nami, in slišati je bilo napovedi, kaj moreš, bomo pa premagali Angleže.
Družno naprej
Zapustiti olimpijski park tisti dan ni bilo lahko. Odpravili smo se proti podzemni železniški postaji. Na poti smo ujeli znani zven besed. »Ste slučajno iz Sobote?« »Ne, smo pa blizu,« so nam odgovorili Plejevi iz Črenšovec – Aleš, Anita, Blažka in Oskar. Tekmo so si ogledali na stadionu, tako da so nam iz prve roke znali povedati, kakšno je bilo vzdušje. »Ko so naši dali gol, smo bili zelo veseli, potem pa je sledil šok. Srbi so se veselili, Slovenci pa smo bili brez besed,« je opisal Aleš Plej. Vseeno pa, tako so dejali, imamo še možnosti za napredek. »Anglija mora danes premagati Dansko, Danci premagajo Srbe, mi pa bomo avtomatično naprej,« so preračunavali pred tednom dni.
V bavarsko prestolnico je družina prišla že v torek, kot so nam znali povedati, bodo gotovo ostali še ta dan. »Gledat gremo, kako bo Anglija zmagala,« je dejala Anita Plej (pozneje ni bilo tako, tekma med Dansko in Anglijo se je končala z remijem). Družina se je, nasprotno od nas, odpravljala proti navijaški coni, kjer si je ob koncu derbija nekdanjih bratskih narodov tekme, ki so sledile, na platnu ogledalo tudi mnogo slovenskih in srbskih navijačev. »Žalostno je, da smo žalostni zaradi neodločenega izida, ampak ko toliko časa vodiš in v zadnji sekundi dobiš gol, si žalosten. Dejstvo je, da so naši igrali bolje. Zaslužili bi si zmago,« je rekla Anita Plej. »Pred leti bi bili veseli tega rezultata, danes, po tem, kar se je dogajalo in kar so naši nogometaši pokazali, pa smo na koncu v bistvu razočarani. Morda neupravičeno, saj smo lahko ponosni na naše in njihovo igro.« To je bilo prvo večje prvenstvo, ki so si ga ogledali kot družina. Sicer so za vstopnice morali seči nekoliko globlje v žep, »ampak bilo je vredno,« so zatrdili.
Na železniški postaji ni bilo tako glasno kot prej. So pa bili navijači remiju navkljub ponosni na ekipo in napevi so se, sicer v manjši meri, nadaljevali. Naša postaja je bila spet na Marijinem trgu. Na poti je bilo slišati vse mogoče, nekateri Srbi so Slovence izzivali s tem, da se je naše moštvo izvleklo, spet drugi so bili zadovoljni z razpletom. Pred enim od lokalov smo naleteli na družno navijanje obeh strani in tudi te podobe so se v naslednjih urah znašle na številnih profilih in v medijih.
Pred vrnitvijo se je bilo treba še okrepčati, nato pa smo se vrnili na glavno železniško postajo in se vkrcali na navijaški vlak. Na poti domov je bil precej manj navijaški, naporen dan je potnike zdelal in skoraj vsi so hitro po zagonu lokomotive zatisnili oči in utonili v spanec. Še pred tem pa je bilo slišati optimistične napovedi, da Slovenija še ni rekla zadnje in da bo še sledilo popotovanje proti Nemčiji.
