Na pustni torek zjutraj, nekaj po pol osmi uri, so se pismonoše pošte 9101 Murska Sobota na stopnišču stavbe ob Kocljevi ulici šalili, kako so nekoč za pust nosili maske, zdaj pa so že enajsti mesec del njihove obvezne opreme medicinske maske. Tisti, ki so prišli na delo ob šestih, so si do našega obiska v veliki meri že pripravili pošto, ki jo morajo raznositi v svojih dostavnih okrajih. Kolegi iz druge izmene so tisti dan začeli službo ob osmih. Zaradi tega ukrepa se manj srečujejo med seboj.
To so njeni fantje
»To je le eden od ukrepov za zajezitev širjenja virusa, ki ga izvajamo na naši pošti,« je rekla Martina Slekovec, vodja murskosoboške pošte, ene od največjih slovenskih pošt sploh. Ukrep je bil smiseln, saj množičnih okužb niso imeli. Posledica ukrepa je sicer, da pisma, paketi in druge pošiljke do naslovnikov pridejo pozneje, kot so običajno pred epidemijo. »Stranke to razumejo, se pa seveda najde kdo, ki pokliče, ker ga je zmotil pozen prihod našega pismonoše.« Epidemija tako ni ustavila poštarjevega koraka.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Martina Slekovec je štiri leta vodja pošte s številko 9101. »Po končani srednji šoli za pošto, pravim ji tudi poštna šola, sem na pošti delala vse. Bila sem čistilka, uslužbenka za okencem, nikoli pa nisem raznašala pošte,« pove. Petnajst let je izkušnje nabirala v Ljutomeru in trinajst let na Ptuju. Zanimivo – vodja pošte ima pisarno v prostoru, v katerem si pismonoše pripravljajo pošto za raznašanje. Od delovnih miz pismonoš jo loči le velika steklena pregrada. »To so moji fantje, lepo je, da smo skupaj, kaj bi naša pošta brez njih,« je podčrtala. Da so odnosi med njimi pristni, se je pokazalo kmalu, ko je fotografski kolega Jure nameraval ovekovečiti vodjo pošte, ta pa je potožila, da je pozabila iti k frizerju. »Martina, sploh ne skrbite, imam polno želeja za lase v avtu,« se je zaslišalo z drugega konca in v prostoru se je razlegel smeh.
Pred vrati je selitev, paketov občutno več
Vsak pismonoša ima svoj obhodni red, v poštarskem žargonu se mu reče tudi potovnica. Svojevrsten navigacijski sistem deluje tako, da se skoraj v vsakem trenutku ve, kje je poštar na terenu. »Če odide ob 8. uri, približno vemo, na katerem naslovu je ob 10. uri,« pojasni vodja pošte. Pošta 9101 Murska Sobota je pristojna za 7432 naslovov na območju Mestne občine Murska Sobota in 1266 na območju Občine Tišina. Vsak pismonoša ima svoj dostavni okraj, Slekovčeva pa doda, da ima vsak naštudirane kar štiri okraje. Pismonoša v primestnih in vaških naseljih poštne pošiljke raznaša na 300 do 400 naslovov, v Murski Soboti na 600 do 700. Kar je razumljivo, v enem stanovanjskem bloku je tudi več kot 30 naslovnikov. Pošto razvažajo s kolesi, kolesi z motorjem, osebnimi avtomobili in mestnim štirikolesnikom. Za večje pošiljke pa imajo na voljo kombinirana vozila in tovorno vozilo.
Epidemija je poleg mask in razkužil v vsakdanjo rutino pismonoš vnesla še povečano dostavo paketov, kar je posledica naraščajočega spletnega nakupovanja. Paketov je za najmanj 30 odstotkov več, kot jih je bilo pred epidemijo, je ocenila vodja pošte. Tudi zato komaj čakajo selitev v nove, sodobne prostore v Bakovski ulici, kar se bo predvidoma zgodilo spomladi. V zdajšnjih prostorih in skladišču na Trgu zmage 6 v središču mesta so zelo utesnjeni. Potrebne je veliko improvizacije, da opravijo svoje delo, a jim uspe tudi zaradi dobrega vzdušja v kolektivu.
Kakšne lastnosti mora imeti pismonoša? »Mora biti hiter, spreten, zanesljiv, zaupanja vreden in komunikativen,« je kot iz topa izstrelila Slekovčeva, ki pa v svojem poštarskem moštvu pogreša ženske. Konec meseca jih bo zapustila še poštarka, ki je delo opravljala prek študentskega servisa.
»Poštar, kje hodiš«
Uroš Lončar je odgovoren za dostavni okraj, ki se začne v Gregorčičevi ulici 55 v Murski Soboti. V čevlje pismonoše je stopil po spletu okoliščin pred tremi leti. Zaradi epidemije, ki je zarezala tudi v delo pismonoše na terenu, je bilo precej nelagodja in strahu, pove. Enkrat je recimo med službenim časom izvedel, da je zjutraj neko pismo ali pošiljko izročil naslovniku, ki se je okužil s koronavirusom in bi zato moral biti v izolaciji. Pa vendar je sam prišel do vhodnih vrat po pošiljko. Lončar je takšne situacije vzel v zakup, kot tudi to, da ljudje kličejo na matično pošto in sprašujejo, zakaj k njim ne pride prej. »Taka je pač naša družba,« pove poštar na kolesu z motorjem, a si s tem preveč ne beli glave.
Odnos s štirinožci
Z Lončarjem smo iskali tudi razlago »perečega« odnosa med poštarji in štirinožci. Pasji strokovnjaki so prišli od ugotovitve, da živali na pismonošo lajajo, ker se ga bojijo. Gre za strah pred neznanim, ker pismonoša vstopa v njihov prostor, in to pogosto, skoraj vsak dan in običajno ob isti uri. Pismonoša se po navadi pripelje z mopedom, z njim zaropota, ko ga ustavlja, ali zahupa, to pa psi zaznajo kot grožnjo. Štirinožci pogosto lajajo že, ko je pismonoša pri sosednji hiši, z namenom, da bi ga odgnali.
Lončar je o svojih izkušnjah s psi povedal, da je enkrat že tekel nekaj deset metrov ob kolesu z motorjem. Sam je bil na levi strani krmila, na desni pa je vzporedno z njim tekla pasja mrcina. K sreči ji je ušel.
Če torej poštarji opravijo z nadležnimi mrcinami, bodo skoraj zagotovo znali še z epidemijo.
