V letu 1971 smo se prvič s problemom prekomerne porabe srečali 21. decembra, v lanskem letu prvega avgusta, letos pa je bil dan izčrpanosti Zemlje še prej, in sicer 29. julija. To pomeni, da je človeštvo potrošilo že toliko, kolikor lahko vsi ekološki sistemi v dobrem letu obnovijo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Na prvi pogled gre za celovito oceno potrošnje, kljub vsemu pa je ost analize usmerjena v izkoriščanje naravnega okolja, eksistenčno nujnega za človeka. Človek po teh ugotovitvah iz leta v leto izkoristi več obdelovalnih površin, pašnikov, travnikov in gozda, ki so mu na razpolago. Posredno proizvede tudi bistveno več ogljikovega dioksida, kot ga lahko sprejmejo in predelajo gozdovi in oceani. Preseganja porabe krepko čez zmogljivosti Zemlje zaenkrat Evropejci še ne čutimo v obliki pomanjkanja hrane. So pa posledice vidne posredno. Merjenje skozi še vedno edini kvalitativni kriterij razvoja, bruto družbeni proizvod, zanemarja nekontrolirano krčenje gozdnih površin, vse večjo erozijo rodovitnih tal, izginjanje biološke raznovrstnosti in povečane emisije CO2. Po matematičnem izračunu svetovna populacija porabi 1,75 proizvodnih – bolje obnovljivih zmogljivosti Zemlje na leto. Gre za povprečen izračun na ravni celotnega planeta. Pogled v podrobnejše izračune pa pokaže, da so razlike med posameznimi državami ogromne. Nevladna organizacija Svetovni sklad za naravo oz. World Wildlife Fund (WWF) je objavila podatek, da v Katarju dan preobremenjenosti Zemlje dosežejo že v 42. dnevu leta, Indonezija šele konec leta in Nemčija v začetku maja. Slovenija ga je letos dosegla 27. aprila, lani pa 11. maja. Toda zdi se, da se še vedno ne zavedamo resnosti problema. Slovenija se v svoji zgodbi še vedno zanaša na svojo podobo na ravni države. Dobro gozdno pokritost države in solidne zaloge zdrave pitne vode še vedno vidimo kot rešilno bilko. Pri tem pa zanemarjamo vprašljive energetske konglomerate in nenazadnje tudi t. i. industrijske investicije v »delovna mesta«.
Mačehovski odnos politike do kmetijskih površin
Nekoliko drugačno sliko dobimo, ko se na problem ozremo z ožje lokalne ravni, predvsem na prehransko varnost dveh izredno pomembnih regij, Pomurja in Podravja. Gre za regiji, kjer je odnos do kmetijskih površin najbolj mačehovski, in to ne s strani kmeta ali kmetijskega podjetja, ampak politike. Ta še vedno nima jasnega odnosa do zemlje, skozi populistične projekte »zagotavljanja delovnih mest« in s tem zagotovljene rasti BDP-ja povsem zanemarja skrb za kmetijska zemljišča in pridelavo hrane. Po drugi strani tudi samo kmetijstvo – bolje stroka zapada v nov ekstrem hlastanja po vodi. Pri načrtovani vse večji porabi vode za potrebe kmetijstva je t. i. trajnostni razvoj, na katerega se zaklinja politika, potisnjen na rob. Dogaja se nam, kot se je to zgodilo v začetku sedemdesetih, da smo začeli prenašati zastarele tehnologije namakanja kmetijskih površin. S sedaj delujočimi in načrtovanimi namakalnimi sistemi ne samo da porabimo preveč vode, ampak posredno pospešujemo erozijo tal, ki je eden večjih, ne samo slovenskih, ampak evropskih problemov. Zgolj s sedanjimi ukrepi kmetijske politike KOPOP ne bo mogoče vzdrževati krajine in s tem rodovitnosti tal. Pri reševanju kmetijstva pred neugodnimi vplivi podnebnih sprememb so se politika, kmetijska podjetja in kmetje zatekli zgolj k namakanju, in še to vprašljivemu.
Vsi vidijo rešitev v energetski izrabi reke Mure in s tem tudi posredno zagotovitvi zadostnih količin vode za namakanje. Gre za izrazito liberalno fundamentalistični način razmišljanja, ki v ospredje postavlja kapital in profit, s trajnostnim razvojem pa nima nobene zveze. Pri tem se vsi priročno zatekajo k Avstrijcem, ki jih jemljejo kot vzor. Pri iskanju rešitev za omilitev negativnih vplivov podnebnih sprememb na kmetijstvo se še ni nihče lotil primerjane analize vremenskih dogajanj v sosednji Avstriji in pri nas. Kljub opevani izredno učinkoviti letalski obrambi pred točo, so Avstrijci utrpeli največ škode zaradi naravnih ujm v porečju Mure. Tudi pomursko kmetijstvo se temu ne bo moglo izogniti, četudi ne bo zgrajena načrtovana elektrarna v Hrastju - Moti. Brez spremenjenega odnosa do gozdnih površin, predvsem nižinskih gozdov z mehkim lesom, ki je najbolj občutljiv na podnebne spremembe in je neke vrste »branik« kmetijstva, se tudi kmetijstvo ne bo rešilo. Pri tem ne gre samo za ravninski del regije, ampak je treba odpreti problem Goričkega. Brez revitalizacije tega dela prostora, ob ohranjanju njegove biodiverzitete, ni učinkovite obrambe pred neugodnimi vplivi podnebnih sprememb. Z zanemarjanjem dela krajine pokrajina izgublja »boj« s tujerodnimi invazivnimi rastlinami in drugimi negativnimi naravnimi učinki, ki mu zgolj s preciznim kmetovanjem ni mogoče biti kos. Na akademski ravni stroka ponuja določene rešitve, predvsem pri drugačnem pristopu do obdelave tal, vendar se na ponujene rešitve na praktični ravni med kmeti in na posestvih gleda še dokaj arogantno.