Retrospektivna razstava Zoltana Gaborja na lendavskem gradu

Razstavo, ki so jo pripravili v Galeriji-Muzeju Lendava, sta predstavila in odprla umetnostni zgodovinar in kustos Atilla Pisnjak ter direktor Galerije-Muzeja Lendava Dubravko Baumgartner. V sklopu odprtja razstave je njena urednica Jutka Meszelics Kiraly predstavili še knjigo - zbirko izbranih pesmi slikarja.

Dubravko Baumgartner je povedal, da je domačin, Lendavčan Zoltan Gabor po osnovni šoli izobraževanje nadaljeval v Zagrebu in Budimpešti: »Njegov dom je pozneje postal Zagreb, v tem mestu pa je ob svojih učiteljih, vzornikih in prijateljih živel vse do smrti. A vselej in povsod je rad poudaril, da je lendavski likovni umetnik. Njegovemu rojstnemu mestu je posvečen zgodovinski tablo Štirje letni časi, ki ga umetnostna zgodovina prepoznava kot njegov najpomembnejši slikarski opus, ki opozarja na iracionalnost zgodovine.« Z retrospektivno razstavo želijo odstreti pogled na njegov širok in bogat ustvarjalni opus, ne zgolj skozi likovno izražanje.

Atilla Pisnjak je dodal, da je štirideset let od njegove zadnje likovne razstave na lendavskem gradu: »Po drugi svetovni vojni se je dokončno naselil v Zagrebu, a vezi z Lendavo in tukajšnjimi ljudmi, zlasti s prijatelji, nikoli ni prekinil, saj je bil preko svojega umetniškega dela močno povezan z domačim krajem.« O tej aktivni povezavi priča to, da so za razstavo veliko del pridobili od občanov in inštitucij v Lendavi, kjer slikarjeva dela krasijo njihove zidove. Lendava je ponavljajoči se motiv v njegovi umetnosti. Na njegovih platnih smo priča nenehno spreminjajočemu se mestu in pogledu, ki dejansko odraža spremembe opazovalca: »Njegove pokrajine so brez konkretne človeške prisotnosti. Ljudje se pojavljajo le v upodobljenih stavbah ali izza njih. Prazni prostori pričajo o samoti, ki je zaradi svoje statičnosti brezčasna.«

Tako vešč kot s slikarskim čopičem je bila Zoltan Gabor tudi s peresom, je povedala Jutka Meszelics Kiraly. Pisal je likovne kritike, umetnostno-zgodovinske eseje in osebno-izpovedne zapise, ki so izredno pronicljivi, tehtni in nosijo tudi danes aktualno noto. V Zavodu za kulturno madžarske narodnosti so se odločili, da se ga ob stoti obletnici rojstva spomnijo tudi s pisano besedo: »Pisma je v Lendavo pošiljal svojemu najboljšemu prijatelju slikarju Štefanu Galiču. V knjigi, ki so jo izdali, je izbor pisem, ki jih je že leta 1982 zbral v knjigi Golob pismonoša. V njih piše likovne kritike svoji sodobnikov, likovnih umetnikov. V besedilih je zelo konkreten, iskren, vendar pa nikoli ni žaljiv. Golob je bil večkrat motiv v njegovih slikah, kakor je bila Galičev motiv metulj.«