Mineva 21 let od takrat, ko je pod ustanoviteljstvom 17 različnih pravnih subjektov zaživel Zavod Raziskovalno-izobraževalno središče (RIS) Dvorec Rakičan, namenjen opravljanju nepridobitne dejavnosti s področja spodbujanja raziskovanja, izobraževanja in trajnostnega razvoja. Med takratnimi ustanoviteljicami so bile poleg murskosoboške občine še pomurske območne obrtno-podjetniške zbornice, gospodarska zbornica in tudi številne gospodarske družbe, ki so pozneje klavrno končale, kot so Regionalna razvojna agencija Mura, Nafta Lendava in Mura. Takšna bo, kot vse kaže, tudi usoda zavoda, ki od leta 2011 deluje kot javni zavod pod ustanoviteljstvom zgolj soboške občine in Zveze za tehnično kulturo Slovenije, pri čemer je vloga zadnje simbolična. Na začetku tega tedna se je namreč na prvi izredni seji v tem mandatu sestal soboški mestni svet, ki je odločal o tem, ali zabiti zadnji žebelj v krsto svojega »otroka« ali podaljšati agonijo in si prihraniti usoden korak še za nekaj mesecev. RIS Dvorec Rakičan se namreč, kljub temu da je letos od ustanoviteljice prejel že več kot pol milijona evrov, z že skoraj mesec dni blokiranim transakcijskim računom utaplja v dolgovih in izvršbah. Ta hip znaša dolg javnega zavoda, tako do bank kot do dobaviteljev in zaposlenih, več kot milijon evrov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Za telovadnico četrt milijona
Občina Kuzma je potrdila drugi rebalans proračuna.
Niti novih 175 tisočakov ne bi bilo dovolj
Darja Korelc, še dokaj sveža vršilka dolžnosti direktorja, ki je stolček zasedla po bizarnem razpisu v začetku oktobra, je ustanoviteljico pričakovano pozvala k novi finančni pomoči za tekoče poslovanje. Zaprosila je za 175 tisočakov, da zavod izplava do konca leta, nato pa bi s prestrukturiranjem po sanacijskem načrtu, ki naj bi zajemal drastično zmanjšanje števila zaposlenih, reprogramiranje bančnih kreditov in dolgov do dobaviteljev ter optimizacijo tržnih dejavnosti, barka rakičanskega dvorca v nemirnih vodah zaplula proti novim zmagam. Kot je navedla v načrtu denarnega toka, naj bi zavod v naslednjih treh letih iz prijavljenih evropskih projektov dobil čez 1,5 milijona evrov, ustvarjen denarni tok na koncu perspektive leta 2027 pa bi lahko bil okoli pol milijona evrov. V tem letu bi lahko zavod v celoti prevzel odplačevanje bančnih obveznosti, do leta 2027 pa bi morala odplačevanje kredita prevzeti ustanoviteljica. Občina bi tako k »standardnim« 290 tisočakom, kolikor jih letno nameni iz proračuna za delovanje javnega zavoda, morala primakniti še najmanj 150 tisočakov, skupno bi torej proračunska obremenitev znašala vsaj 440 tisočakov na leto. Že pred sejo je bilo dobro obveščenim jasno, da so vodilni v občini izgubili vero v reševanje javnega zavoda. Zavoda, ki so ga na kolena spravili odgovorni v preteklih mandatih z netransparentnim vodenjem, pomanjkanjem nadzora, brezglavim zadolževanjem in nevzdržnim poslovnim modelom, ki je v dobršni meri temeljil na odvisnosti od evropskih sredstev za financiranje tekočega poslovanja. Za predfinanciranje odobrenih evropskih projektov in zagotovitev lastnega deleža je javni zavod vsakokrat, tudi večkrat na leto in celo za isti projekt dvakrat, dobil zeleno luč mestnega sveta za zadolževanje. Pri zadnji, ki jo je letos spomladi dobil za novo več kot polmilijonsko zadolževanje, je naposled naletel na rdečo luč pri bankah. Na ponedeljkovi izredni seji je kratko kronologijo dogajanja v uvodu predstavil župan Damjan Anželj, ki je sicer izrazil željo, da mestni svet odločitev, kakršna koli že bo, sprejme soglasno, v podtonu pa je bilo zaznati, da se nagiba k temu, da se zavodu dodatnih 175 tisočakov ne odobri in se luč v rakičanskem dvorcu dokončno ugasne. Korelčeva je nato ob predstavitvi stanja v javnem zavodu, v katerem je danes ob številnih izrednih odpovedih zaradi neplačila prispevkov in plač le še 18 od še pred dobrim mesecem dni 32 zaposlenih, v nasprotju z realnostjo ohranjala optimizem in poudarjala potencial javnega zavoda. Ko ji je mimogrede ušlo, da tudi teh 175 tisočakov do konca leta ne bo zadoščalo zaradi odpravnin ob izrednih odpovedih, je verjetno še zadnji nejeverni Tomaž v mestnem svetu izgubil zadnjo trohico upanja v možnost rešitve. Svetniki so soglasno, tako koalicijski kot opozicijski, glasovali proti odobritvi dodatne finančne pomoči javnemu zavodu in tako bržkone zapečatili njegovo usodo.
Kaj bo s projekti?
Korelčeva je za naš časopis dejala, da je razočarana, saj še zmeraj meni, da je bil izhod iz zagate možen. Še več. Prepričana je, da še vedno je. »Ne rečem pa, seveda, da bi bilo to za občino enostavno,« je pripomnila. Realnost je seveda drugačna. Če ji že odločitev mestnega sveta ni odprla oči, ji je zagotovo Anželj. Ta pravi, da kot župan obžaluje, da javni zavod kljub finančni in organizacijski pomoči občine v zadnjem letu ni zmogel odpraviti razlogov za insolventnost in tako ni našel ustreznih poti za nadaljevanje rednega poslovanja. »Poudarjam, da je odločitev mestnega sveta, da ne zagotovi dodatnih sredstev proračuna, treba razumeti izključno zaradi razloga omejenih sredstev proračuna. Mestna občina ocenjenih potrebnih sredstev za zagotovitev tekočega poslovanja javnega zavoda, ki tudi niso povsem jasna in določljiva, preprosto nima, zato drugačne odločitve mestni svet niti ni mogel sprejeti,« je za naš časopis dejal župan. Čas za sanacijo se je tako dejansko iztekel. Mestna uprava je v primeru takšne odločitve mestnega sveta naštela tri možne scenarije: likvidacija, prisilna poravnava ali stečaj javnega zavoda. Likvidacija zaradi takojšnjega gromozanskega finančnega bremena za občinski proračun odpade, prisilna poravnava je nerealna in vprašljiva, saj zahteva veliko dokumentacije, dodatne stroške in soglasje večine upnikov, kar pomeni, da več ali manj preostane zgolj stečaj. Tudi tu pa zadeve niso povsem jasne. Kot priznavajo na mestni občini, se javni zavodi ustanavljajo brez omejitve odgovornosti, kar pomeni, da ustanovitelj odgovarja neomejeno in je tako možnost stečaja javnega zavoda izključena. Ne predvideva ga zakonodaja, prav tako s tega področja ni primerljive sodne prakse. Stečaj RIS-a pa je vendarle možen, saj je mestna občina v ustanovni akt vstavila varovalko, ki pravi, da odgovarja za obveznosti le do višine, ki jih letno nameni zavodu za delovanje. Kljub mencanju vršilke dolžnosti je tako očitno samo še vprašanje, kdo bo vložil predlog za stečaj na pristojno sodišče – ona sama ali pa kateri od upnikov. Ko bo sodišče imenovalo stečajnega upravitelja, se bo Pandorina skrinjica šele dobro odprla. Posebna pozornost je usmerjena v kompleksno reševanje statusa evropskih projektov. Poleg tega da obstaja nevarnost vračila več kot 800 tisočakov evropskih sredstev za projekte, pri katerih petletno obdobje spremljanja doseganja ciljev še traja, so tu še odobreni projekti, ki so v izvajanju. Skupna vrednost projektov, kjer je vodilni partner RIS in se zgodba še bolj zapleta, znaša 5,8 milijona evrov. Razumljivo, da so projektni partnerji bombardirali naslov soboške občine z grožnjami s tožbami. V interesu občine mora biti, da vlogo vodilnega partnerja po pokopu RIS-a prevzame kakšen drug zavod pod njenim ustanoviteljstvom, denimo Zavod za kulturo, turizem in šport Murska Sobota ali Razvojni center Murska Sobota. Še zdaleč pa to ni v moči mestne uprave in Damjana Anželja, niti v izključni moči ministra za kohezijo in regionalni razvoj Aleksandra Jevška, saj gre za čezmejne projekte Interreg. Čas zagotovo ni na njihovi strani, na Jevškovem ministrstvu pa se tako ubadajo s kompleksno situacijo, ki so jo vsaj delno zakuhali sami. Kljub tveganju ob že dokazani goljufiji javnega zavoda z evropskimi sredstvi in zaznanem likvidnostnemu krču so namreč v tem »kriznem« obdobju z njim podpisali sofinancerske pogodbe.
Lojalnost ne poravna položnic
Med največjimi žrtvami celotne zgodbe so poleg dobaviteljev, prihodnjih mladoporočencev in drugih, ki so že plačali predujem za načrtovana slavja v rakičanskem dvorcu, prav gotovo zaposleni. Ob tem da še čakajo na septembrsko plačo in plačilo prispevkov od avgusta, je jasno, da tudi ta mesec ne bodo prejeli plačila za svoje delo. »V še večji negotovosti pričakujemo naslednjo potezo odgovornih,« pravi Aleša Bagari, vodja konjeniškega centra in predstavnica zaposlenih v svetu zavoda. Tisti, ki so ostali, teh je torej še 18, so ostali iz pripadnosti do zavoda, a ta ne pokriva položnic. Nekaj jih lahko morda računa, da jih bo še nekaj časa za dokončanje poslovanja potreboval stečajni upravitelj, sicer pa bodo morali ob prekinitvi delovnega razmerja svoje terjati iz jamstvenega sklada in stečajne mase. Pri tem velja dodati, da je, kot je slišati med zaposlenimi, podobno pa je takrat trdila tudi predsednica sveta zavoda Petra Cajnko, soboška občina nakazilo sredstev za plače pogojevala z imenovanjem vršilke dolžnosti direktorja. Po nastopu Korelčeve obljuba ni bila izpolnjena. Da je bila občina s stanjem v zavodu že dolgo seznanjena, še posebej zadnje leto dni, a od vodstva ni zahtevala odločnega ukrepanja in se je tudi (pre)dolgo izmikala sprejetju težjih odločitev, verjetno ni treba posebej poudarjati.
Kdo vse bo na koncu odgovarjal za pokončanje javnega zavoda RIS Dvorec Rakičan? To bo presodila javnost. Morda pa tudi pristojni organi, ki so že pospešili postopke zoper nekdanjega direktorja Roberta Celca, ki ga sodno preganja tudi njegova nekdanja podpornica, občina, zaradi povzročitve poslovne škode v višini več kot 137 tisoč evrov. Edino, kar je danes povsem jasno, je to, da bo propad javnega zavoda imel širše in dolgotrajne posledice.