Enajst milijonov evrov in pol je v zadnjih sedmih letih Raziskovalno-izobraževalno središče (RIS) Dvorec Rakičan prejelo javnih sredstev, kar je več kot 1,5 milijona evrov na leto. Ker so v javno dostopni bazi vidni le podatki o javnih sredstvih, v ta znesek niso všteti prihodki gostinstva, torej od porok, novoletnih zabav, pa tudi taborov in drugih prireditev, ki so bile zadnja leta precej odmevne. Prav tako niso všteta vsa evropska sredstva, ki so prišla neposredno od tujih organizacij in so znatno podprla obstoj RIS. Kar pomeni, da je končni seštevek vsega denarja, ki se je stekal v rakičanski dvorec, bistveno višji. Kam so torej šli vsi ti milijoni?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Tako so tradicionalni slovenski zajtrk opravili v VDC Sonček Murska Sobota
Prvi teden slovenske hrane danes zaokrožuje tradicionalni slovenski zajtrk, ki so ga že štirinajsto leto zapored tretji petek novembra pripravile številne šole, vrtci in drugi vzgojno-izobraževalni zavodi.
Če je bilo zaposlenih okrog 30 ljudi, to znese približno 90 tisoč evrov na mesec za plače, kar je približno milijon na leto, če res ne skoparimo. Pa nekaj je fiksnih stroškov vzdrževanja, ki pri dvorcu zagotovo niso nizki, pa recimo da znesejo 100 tisoč evrov na leto, kar je znatno pretiravanje. Tudi v tem primeru še nismo dosegli niti številke, ki je javno dostopna, da bi nam lahko denarja zmanjkalo.
Kako smo se torej lahko znašli na točki, da je RIS Dvorec Rakičan tik pred stečajem?
S to vsoto denarja, ki ga je zavod prejel v zadnjih sedmih letih, naše podjetje uspešno deluje vsaj deset let. Če bi nam torej k običajnemu poslovanju vsako leto dali še 1,5 milijona javnih sredstev, bi zares lahko naredili razvojni preboj in postali razvojno središče, ne le Pomurja, ampak celotne Slovenije. Evropski denar je namenjen razvoju, ne pokrivanju poslovnega modela, ne polnjenju globokih žepov, ne zaposlovanju javnih delavcev, ki delajo kot novinarji. V svojem bistvu je namenjen temu, da zdrav poslovni model nadgradi svoje znanje, zmožnosti, uresniči ideje, ki koristijo širši javnosti, ne direktorjem in pomagačem.
Lezenje v zadnje plati, lobiranje na vseh straneh, spreminjanje prepričanj po načelu, kdo da več, je modus operandi mnogih, ki živijo na plečih javnih razpisov, sploh če je dogovor tak, da kakšen odstotek denarja, ki ga nekdo odobri, pade tudi v žep tistega, ki ga je odobril. Tisti, ki nimamo takega načina delovanja, se za vsak evro pošteno borimo na trgu, tako stežka od države dobimo borih 20 tisoč evrov, pa še to ni samoumevno, ampak to je že druga zgodba.
Vprašanje, ki ga odpira klavrn konec javnega zavoda v rakičanskem dvorcu, je, ali bo za izginule milijone kdo odgovarjal.