Mirjana Küzma, doktorica kemije in kemijske tehnologije iz Gančan, je po končanem študiju najprej sedem let živela in delala v Singapurju, zdaj pa že dobra štiri leta z družino živi v mestu Hongkong. To še vedno deluje kot posebno administrativno območje Kitajske z lastno vlado in ekonomskim sistemom, predvsem pa s svojim načinom življenja in kulturo, toda zaradi sprejetih varovalnih ukrepov zaradi pojava koronavirusa so se razmere v mestu zelo spremenile, pripoveduje Mirjana. Zato je s hčerkama, šestletno Sofijo in dveletno Silvijo, prišla v Gančane. Konec prejšnjega tedna je sicer še razmišljala o tem, ali bo hčerki začasno pustila pri domačih, saj sta zaradi pogostih obiskov zelo radi pri babici, in se sama vrnila ali pa bo ostala še sama in po dogovoru z delodajalcem delala v Evropi. Opravlja namreč delo znanstvene svetovalke forenzičarke pri svetovalnem podjetju, ki se ukvarja z analizami kemijske kontaminacije ali poškodbe materialov pri ladijskih prevoznikih ali ob drugih nesrečah, za kar jih najemajo zavarovalnice ali vlade. Zato mora ob delu v pisarni velikokrat odpotovati na sam kraj dogodka in tam ostati tudi do dva tedna, ob tem pa nastopiti kot sodna izvedenka na mednarodnih arbitražnih centrih za spore. Gre torej za zelo fleksibilno delo v globalnem smislu, ki pa ga zdaj zelo otežujejo varovalni ukrepi, ki jih je sprejel Hongkong.
Življenje je bilo prijetno
Mirjana pove, da je Hongkong zelo urejeno mesto in do nedavnega je bilo tudi življenje v njem dobro ter vzdušje zelo prijetno. Junija pa so se zadeve začele spreminjati, saj so se začele demonstracije zoper kitajski režim in prevzemanje. Namen demonstracij je najprej dajal dober občutek, pove sobesednica, protestniki pa so na različne načine obveščali javnost, v katerih predelih se bodo odvijale demonstracije, kar je pomenilo, da je bolje, da drugi tja ne zahajajo. Toda po treh mesecih so protestniki to prakso opustili, vse več je bilo nasilnih izgredov, s tem pa se je v mestu začelo stopnjevati tudi nelagodje. Demonstracije so decembra postale tako obsežne, da so celo za dva tedna zaprli šole in tudi Mirjana je morala teden dni delati od doma.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
In komaj so se razmere nekoliko umirile, je januarja na Kitajskem izbruhnil koronavirus. Mirjana je bila takrat z družino doma na dopustu, saj so šli na smučanje, in kmalu zatem, ko so se 22. januarja vrnili v Hongkong, so zaprli vse šole. Kam dati otroke, zanjo ni bil problem, saj z družino živi varuška, toda težava je nastopila zaradi vse bolj omejenega gibanja. Sami stanujejo v stolpnici v petdesetem nadstropju, in čeprav imajo za otroke v mestu zelo dobre igralnice, so zdaj vse zaprte. Prav tako je zelo neprijetno hoditi po mestu, kjer vsi hodijo v maskah, nekateri pa celo tekajo z njimi, predvsem pa je neprijetno, ker se ljudje izogibajo medsebojnim stikom in ne prihajajo več na obiske. V takšnem depresivnem stanju, ki zdaj vlada v mestu, je težko živeti in delati, pove sobesednica, zato ji je hudo za moža, ki zaradi službenih obveznosti ne more zapustiti mesta.
Hongkong sicer ne velja za ogroženo območje, ob povsem drugačnih razmerah za življenje pa je tudi pripravljenost na morebitni pojav bolezni v Hongkongu neprimerno boljša kot na Kitajskem, saj so se veliko naučili pred leti ob pojavu virusa sars. Zato pa marsikdo težko razume, zakaj je njihova vlada sprejela tako stroge varovalne ukrepe, torej zaprla vse javne ustanove in zelo omejila prestopanje meje. Mirjana pravi, da se je vendar treba zavedati, da gre za nekajmilijonsko mesto z izjemno koncentracijo ljudi, zato so strogi varovalni ukrepi bistveno cenejši, kot da bi tvegali, da se bolezen pojavi.
Hčerki tu vpisala v vrtec in šolo
Kljub majhni ogroženosti pa je življenje v Hongkongu vse težje, pove Mirjana, vlada pa je že tudi napovedala, da bodo šole ostale zaprte do konca marca. Zato je hčerki tudi pripeljala domov v Gančane in ju tukaj vpisala v vrtec in šolo, ki pa ju bosta začeli obiskovati šele čez dva tedna po prihodu v Slovenijo. Mirjana ne želi, da bi bili starši drugih otrok v skrbeh, z obema hčerkama pa je že tudi bila na pregledu pri zdravniku. »Razumem bojazen nekaterih, zato svojih otrok brez zdravniškega pregleda ne bi pošiljala v šolo in vrtec. O tem, da smo prišle domov, pa sem obvestila tudi zdravstveno ministrstvo,« je povedala. Še preden se je s hčerkama vkrcala na letalo, so jih najprej temeljito pregledali na letališču v Hongkongu, nato pa še enkrat enako dosledno ob pristanku v Londonu. Od tu so potem poletele v Budimpešto in pred skoraj dvema tednoma prišle v Gančane.
Negotovost je vse večja
Mirjana se je za vpis v šolo in vrtec odločila v želji, da sta deklici, ki imata tudi slovensko državljanstvo, v družbi svojih vrstnikov in da se naučita slovenski jezik, ki ga že zdaj dobro razumeta. Starejša hčerka je namreč vrtec obiskovala večkrat doslej v času počitnic in ko je Mirjana morala na večdnevno službeno pot. Vpisala pa ju je tudi zato, ker se ne ve, kako dolgo bodo trajale ali se celo stopnjevale izredne razmere v Hongkongu. Negotovost postaja vse večja in zato ne vedo, ali bodo še lahko ostali ali pa bodo morali celo oditi.
Širjenja virusa torej ni največja težava, s katero se zdaj srečuje Mirjana z družino, čeprav zaradi nepoznavanja in enostranskega poročanja pri mnogih vzbuja strahove. Zato bi bilo dobro spremljati informacije iz več virov, je prepričana Mirjana, ob tem pa spomni, da je v Sloveniji običajna gripa glede na celotno število prebivalcev že povzročila več smrti, kot jih je bilo po deležu zaradi koronavirusa v neprimerno večjih populacijah.
Zakaj sploh v Hongkong
Že v času doktorskega študija, ki ga je Mirjana opravljala na Švedskem, je spoznala, da si bo po končanem šolanju izkušnje morala nabirati v tujini. Prva priložnost se ji je ponudila v Singapurju, ki velja za mesto izjemnih priložnosti, in čeprav je mislila, da se bo čez nekaj časa vrnila domov, se je tam poročila ter zaposlila v industriji. V Hongkong se je z možem Zoranom in hčerko preselila predvsem zaradi moževe zaposlitve. Singapur se je namreč začel zapirati pred tujci, ki so jim podeljevali najprej triletna delovna dovoljenja, potem pa jih začeli skrajševati.
Tudi v Hongkongu si najprej tujec, ki domačinom postaneš enak, ko dobiš stalno prebivališče, za tega pa lahko zaprosiš šele po sedemletnem bivanju v mestu. S tem, da za Mirjano te kvote zaradi njene izobrazbe ne veljajo. »Gre za veliko mesto, kjer živi veliko tujcev. Domačini jih sprejemajo, saj vedo, da brez tujcev Singapur in Hongkong ne bi bila to, kar sta. Vso zavarovalništvo in banke pa tudi industrija namreč slonijo na tujih podjetjih,« je povedala sogovornica. Kako si sprejet, pa je odvisno predvsem od tega, kako si odprt za druge in pripravljen sprejeti tamkajšnji način življenja in kulturo oziroma se integrirati.
