S propadom Mure se je zdelo, da se je Pomurje dokončno rešilo dodelavnih (»lohn«) poslov. Gre za obliko dela, v kateri so naročniki tuji tekstilni giganti, ki svoje velike dobičke ustvarjajo predvsem zaradi poceni dela. Ker je Slovenija z uzakonjeno minimalno plačo postala predraga, so se preselili v druge »destinacije« s poceni delovno silo. Te selitve v preteklosti niso bile tako hitre kot danes. Danes so ti giganti sposobni preseliti svojo proizvodnjo v enem mesecu, če le zaznajo nekje nižji strošek dela.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Ta izredno priročna oblika sklepanja posla se je še med razcvetom tekstilne industrije počasi selila v kmetijstvo. Pod pojmom kooperacija ali medsebojno sodelovanje, ki je v veljavi še danes, se je počasi začela iz razvite Evrope prenašati tudi k nam. Ne gre za model, ki bi ga izumili v tranzicijskem času. Uveljavljal se je že v prejšnjem sistemu, najprej v reji perutnine. Ker ekstenzivne proste reje niso zagotavljale dovolj perutninskega mesa, je bilo treba vzpostaviti nov sistem. Tržna reja perutnine za meso nikoli ni bila omembe vredna dejavnost na mešanih pomurskih kmetijah. Iz zgodovine je znano, da so se prodajali le presežki jajc. Zato so v šestdesetih in v začetku sedemdesetih let ženske v zbiralnicah mleka odkupovale tudi jajca.
Instant palačinke
Mlekarne so v svoji sušilnici mleka sušile tudi jajca. Nekateri se še spomnijo t. i. instant palačink Pomurskih mlekarn na trgovskih policah. Rast povpraševanja in mesni obrati za predelavo perutninskega mesa so zahtevali koncentrirano rejo tako kokoši nesnic kot piščancev za zakol. Veliki kmetijski sistemi tega niso zmogli. Pri takratnem načinu so bila tveganja koncentrirane reje na enem mestu prevelika. Zato so postopoma začeli razseljevati velike reje k zasebnim kmetom. Produktivnost (hitra rast) je zahtevala in še zahteva kontrolo tehnološkega procesa, predvsem pa unificirano krmo. Na kmetijah so tako iskali primerno velik prostor in delavca (kmeta), ki bo oskrboval rejo s krmo. Za delo, osebna zavarovanja, prostore in tveganja, povezana z rejo (bolezni, pogini), je bil kmetu priznan strošek na kilogram prirasta. Na mnogih kmetijah je bila to solidna dopolnilna dejavnost. Še v času nekdanjih zadrug, ki so bile v starem sistemu obvezen vmesni člen, so razvili t. i. sklade tveganja. V teh so rejci združevali del zaslužka in si ob morebitnih katastrofah (poginih) povrnili del stroškov. Model se je ohranil do danes. Vmes so morali kooperanti zaradi zahtevnejših in predvsem okolju prijaznejših rej (talne reje) in zahtev po zmanjšanju uporabe zdravil, predvsem antibiotikov, investirati v nove objekte. To več ali manj počnejo z lastnimi sredstvi ali najemanjem kreditov. Če pa pri naložbi sodeluje »pogodbeni partner«, investicijo odplačujejo njemu ali pa se vzpostavi najemno razmerje med organizatorjem reje in rejcem.
V naših rejah še brez afer
Za zdaj v naših rejah ni izbruhnila nobena afera. To posredno dokazuje, da pritisk kapitala predelovalne industrije ne presega mej zdravega razuma. To pa ne izključuje nevarnosti, da se položaj ne bi hitro spremenil. V Nemčiji in na Nizozemskem se sedaj srečujejo z afero biocid. Rejcem je valilnica enodnevnih piščancev dobavljala biocid za razkuževanje tal (Evropa je opustila baterijsko rejo in uveljavila talno rejo), ki preprečuje okužbe s salmonelo. Kitajski biocid Durtriock Bedding Powder nima ustreznih dovoljenj za uporabo in je sporen. Iz Nizozemske se je razširila uporaba v Spodnjo Saško, načrtovali pa so uporabo tudi pri rejcih v drugih nemških zveznih deželah. Na osnovi analize piščančjih trupov, opravljene leta 2015, aktivne snovi biocida za zdaj naj ne bi pomenile nevarnosti za zdravje ljudi. Primer samo dokazuje, kako malo vpliva imajo rejci na tehnologijo reje, uporabo krme in zdravil. Ko pa izbruhne afera, čutijo posledice zgolj oni.
Pobrali državno pomoč
Model se je postopoma začel prenašati v prašičerejo. Pri nas ga prakticirata dve največji kmetijsko-predelovalni družbi (Panvita in Farme Ihan). Pri kooperacijskih rejah prašičev sta uveljavljena dva modela. Služnostno pitanje je model, ki je povsem enak piščančjemu. Organizator kooperacije kmeta oskrbi s tekači in krmo, kmet pa opravlja služnostno pitanje. S priznanim plačilom storitve, ki je podobno kot pri piščancih vezano na kilogram prirasta, mora pokriti stroške dela, prostora in zdravja živali (veterinarske storitve). Drug model pa je tako imenovani finančni obračun. Tu rejec kupi tekača, zagotovi krmo zanj, poskrbi za prostor, oskrbo, raztros gnojevke, morebitno zdravljenje in na koncu proda pitanca po t. i. maski. Ta temelji na dnevnih cenah na avstrijski blagovni borzi (AMA). V prvem modelu naj bi stroške cenovnih tveganj prevzel organizator. Ne samo pri prašičih, tudi pri piščancih mora rejec poskrbeti za odpadke (gnoj). V primeru krize in morebitnih interventnih finančnih ukrepov države si te prisvoji organizator. Tako se je zgodilo v krizi 2016. Takrat sta bila zaradi izrednih razmer na trgih z mlekom in prašiči ta dva sektorja upravičena do neposrednih finančnih pomoči države. Čeprav so bili do pomoči po evropski uredbi upravičeni nosilci kmetijskih gospodarstev, vpisani v register kmetijskih gospodarstev, je organizator kooperacije za Farme Ihan zahteval od rejcev, ki so redili prašiče na prirast, da pomoč prenakažejo njim oziroma so jim znesek dobljene pomoči odbili pri končnem obračunu.
Krave molznice na lizing
Model kooperacije se počasi prenaša tudi v govedorejo. Tu sicer kooperacijskih rej ne organizirajo predelovalci neposredno. Eden od organizatorjev je zadruga, kjer pa gre za vzajemni odnos med zadružnikom in zadrugo. Kooperacijska reja je za mesarje zahtevnejša, saj zahteva sorazmerno velike kapitalske vložke v nabavo telet, ki jih za večje reje morajo nabaviti v tujini. Zato so se v zgodbo vpletli drugi »kapitalski« organizatorji. Eden od večjih je hčerinska družba Delavske hranilnice – DH Storitve. Ta rejcem krav molznic nabavlja krave na lizing. Je tudi eden od večjih kupcev telet za nadaljnjo rejo. Pri govedu gre za kombinirani sistem t. i. kooperacije, saj investitor v teleta ostane lastnik telet, kmet pa poskrbi za krmo in vse drugo, plačan je po prirastu. To plačilo po navadi zajame tudi stroške krme. Gre za donosen posel, v katerega so kmetje po svoje prisiljeni. Pogosto so likvidnostno in tudi drugače finančno prešibki, da bi lahko financirali nabavo telet. Če pa bi to še zmogli, si ne morejo privoščiti vezave kapitala za poldrugo leto. V govedoreji so cikli obračanja kapitala bistveno daljši kot v perutninarstvu ali prašičereji.
